Zgodovina zgradbe občine Domžale

0
1036

Stavba, ki je bila zgrajena konec 19. stoletja in malo predelana, obnovljena še vedno stoji sredi Domžal.

Dolga leta, vse do okupacije, je bila naša orožniška postaja nastanjena v Volkovi hiši v središču Domžal. Ta hiša je bila prej tovarna slamnikov. Podjetje je z leti propadlo in hišo je kupil ljubljanski veletrgovec Volk za okrogel milijonček. Če bi ga bil jaz imel, bi bil stavbo takoj kupil; saj je bila poceni. Poslopje samo je bilo prostrano; tvorilo je nekak na južni strani odprt kvadrat z obširnim vrtom, ki je bil, do koder niso segali zidovi, ograjen. Poslopje je bilo enonadstropno in z zaprtim vhodom; res kot kaka vojaška kasarna. Namesto vojakov sta stražili glavni vhod dve vitki, vedno zeleni cipresi. Prav poleg je stala Osetova restavracija in je obenem tvorila okvir kasarni z vzhodne strani. Pri vhodu od južne strani pa je stal mogočen kozolec dvojnik, katerega zgornji del je večkrat služil za skrivališče tajnih grehov…

Prej je bilo vse zapuščeno; ali Volk je poslopje temeljito popravil. Zgoraj je uredil sobe za stanovanje, spodaj pa je imel skladišče za pšenico, s katero je kupčeval in od nje obogatel. V vzhodnem traktu je uredil prostore za naše potrebe v nadstropju, spodaj pa so bile kleti in druge pritikline; tako da smo bili lepo sami zase. Nato se je lotil zapuščenega vrta: vešč vrtnar mu ga je lepo uredil in z lepimi stezicami opremil. V kotu pri godbenem domu je zasadil lep brezov gaj. Drugod po vrtu pa je posadil iz tujine naročeno okrasno grmičevje in drevje, ki ga jaz do takrat nisem poznal, kljub temu, da sem se tedaj marljivo z botaniko ukvarjal. Vseh teh lepotičnic se danes več ne spominjam; nekatere sem si pa dobro zapomnil. Blizu vodnjaka je rasla čudovita češnja, ki sicer ni rodila, ampak spomladi tako bogato in polno cvetela, da ji je to bogastvo prineslo zgodnjo smrt. Čeprav je oskrbnik veje podprl, se je neke deževne pomladi pod težo mokrega cvetja vsa polomila in potem izhirala. Tudi okrasnih jablan, ki so sicer rodile le drobcene plodove, a cvele spomladi vse drugače lepo kot navadna jabolka, je tam več raslo. Nasproti vhoda v našo orožniško postajo je bila uta s kamnito mizo in klopmi, okrog obraščena s cipresami. Zraven je bil zasajen Elegnuss ar-gentea s srebrnimi listi in Buddleia variabilis ali letni španski bezeg z močnim, dišečim cvetjem. Tudi navadnega španskega bezga (Syringa) je bilo več v raznih barvah posajenega po vrtu. Bolj spodaj je bila posajena Gleditschia ali Kristusov trn, ki je zelo hitro rasel in imel velike ostre trnje. Iz vej tega drevesa so baje Judje Kristusu krono spletli.
Veliko vode je potem poteklo po Bistrici, ko sem nekega leta zopet prišel pogledat Domžale, kjer je Gordan živel prva mladostna leta, jaz pa celih desemnajst let tam vzdrževal mir in red. Prva moja pot je bila ogledat si hišo, v kateri sem toliko časa bival in ki hrani toliko mojih sladkih, pa tudi grenkih spominov. Novi gospodarji so jo temeljito spremenili; vzdignili so jo za nadstropje in jo vso adaptirali, da je zdaj ena največjih stavb v trgu. Ali v hiši ni bilo nobenega znanega obraza več; sami meni tuji ljudje. Kozolec, ki je skrival svoj čas toliko grehov, je izginil; h taki palači ne spada več. Šla je uta pred našo nekdanjo orožniško postajo, vso lepotično grmovje in drevesa s Sophoro vred. Kaj jim je bilo vse to napoti, ne vem, pač niso botaniki… Le Gleditschia še stoji ob ograji in visoko je zrasla. Mogoče so se je ustrašili, ko je vsa v trnju… In ko sem stal ob nji in se spominjal časov, ko sem jaz tod kraljeval, me je zabolelo pri srcu, kot bi se bil vanj zapičil najostrejši trn bodeče Gleditschie. Ni dobro, če je človek preveč sentimentalen…
Vid Ambožič

Gasilci pred občinsko stavbo v gradnji na pogrebu prvega domžalskega župnika Franca Bernika novembra 1948.

Volkova zgradba je bila v začetku leta 1945 bombardirana, ker sta bili v njej žandarmerijska postaja in vojaška enota protiletalske obrambe.
Domžalski ljudski odbor je zgradbo po nacionalizaciji namenil za občinske javne potrebe, zaradi pomanjkanja sredstev pa jo je lahko le zelo počasi obnavljal. Mestni ljudski odbor je končal prvo fazo adaptacije občinske zgradbe leta 1950, z vselitvijo banke v pritličje, z velikimi bančnimi sredstvi, s katerimi so jo tudi za eno nadstropje dvignili (zato so v spodnjem delu zgradbe na oknih gautra, ki jih je izdelal ključavničarski mojster Franc Končan). Ljudski odbor Mestne občine pa je začel z drugo fazo njene adaptacije spomladi 1952 po veliki škodi, ki so jo obilne snežne padavine povzročile tudi na več zgradbah v domžalski občini. Predsednik MLO Franc Habjan je prikazal veliko škodo zaradi snegoloma tudi na občinskem poslopju, predstavniki okraja Ljubljana okolica pa so podatke o njej posredovali republiškim forumom, ti pa naprej v Beograd. Federacija je namreč prevzela kritje škode naravne nesreče in velika sredstva je dobila tudi domžalska občina. Z njimi so po načrtih gradbenika Jožeta Karlovška nadaljevali dela na občinski zgradbi.
Ljudski odbor MLO Domžale se je, skupaj z administracijo, v začetku leta 1953 iz gasilskega doma, kjer je bil sedež domžalske občine od leta 1911, preselil v prvo nadstropje sedanje upravne stavbe. S tem so se razmere za njegovo delovanje izboljšale.
V prenovljenem poslopju sta v pritličju dobila ustrezne prostore Zdravstveni dom in ekspozitura Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje. Dela na občinski stavbi so nadaljevali še naslednji dve leti. Leta 1954 se je vanjo preselila Pošta, naslednje leto še telefonska centrala, nekaj prostorov je bilo namenjenih za potrebe Usnjarskega tehnikuma in nove Višje gospodinjske šole v Grobljah kot začasni internat, leta 1960 pa je v občinski stavbi začelo delovati še Okrajno sodišče Domžale. Od začetka petdesetih let so se v preurejeno nekdanjo slamnikarsko tovarno oziroma Volkovo zgradbo preselile pomembne občinske ustanove, ki so za svoje delovanje kasneje zgradile lastna poslopja, v njej pa je za stalno ostal sedež domžalske občine in od leta 1995 tudi Upravne enote Domžale.
Vir: Nastanek mestne občine Domžale 1952, Miroslav Stiplovšek

 


 

Leta 1928 si je Peter Loboda uredil atelje v današnji stavbi Občine Domžale, v katerem je delal dve leti. V tem času je ustvaril portret matere in kip matere z otrokom, oboje v belem marmorju. To sta ena pomembnejših prelomnih del v njegovem ustvarjalnem opusu.

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here