Reorganizacija bolnišničnega sistema – skupaj z uvedbo izmenskega dela zdravnikov – lahko pomeni, da bodo obstoječi zdravniki v javnih bolnišnicah dejansko morali delati več. In da bodo tudi naredili več. Kar je, kot vemo, eden od resnih problemov slovenskega javnega zdravstvenega sistema: da namreč zdravniki v povprečju v javnih zdravstvenih ustanovah delajo vedno manj. Ker nekateri zdravniki, kot vsaj nekateri vemo iz dobrih izkušenj s svojimi zdravniki, v praksi v resnici delajo več, to pomeni, da obstaja del zdravnikov, ki očitno delajo res malo. In prejemajo polno plačo.
Od ministrice je očarljivo, da se z zdravniki, ki v javnih ustanovah delajo (pre)malo, ne pogaja. Z njimi ne izgublja časa. Odločila se je za spreminjanje razmer, v katerih bo tak način dela manj mogoč. Ali celo nemogoč. To kaže, da ministrica razume, da je treba spremeniti družbene razmere. Ne pa izgubljati moči s prepričevanjem tistih, ki jih tako ali tako ni mogoče prepričati. Če si dovolim laično projekcijo, je to, kar ministrica obeta, takšna reorganizacija slovenskega javnega zdravstva, da zdravnikov z drugačno organizacijo bolnišnične mreže in dela zdravnikov naenkrat ne bo več premalo. Ampak jih bo dovolj. Ali morda celo preveč.
To pa ne obeta samo rešitve mnogih problemov javnega zdravstva. Ampak pomeni tudi konec moči Fidesa. Kot jo poznamo danes. Ta namreč svojo moč črpa prav iz dejstva, da je v Sloveniji zdravnikov premalo. K čemur nekateri zdravniki prispevajo tudi tako, da v javnih zavodih delajo manj, kot bi lahko. Ali kot bi morali. Logika je torej jasna: če bi zdravniki v javnem zdravstvu delali toliko kot pred dvajsetimi leti, bi s tem avtomatično rešili kar nekaj problemov. Da pa bi to dosegli, je treba reorganizirati sistem javnega zdravstva. Ne pa se pogajati z zdravniki.
Vesna V. Godina, kolumnistka
Večer
