Zakaj naj bi se plače povišale predvsem starejšim zdravnikom?

0
274

Zdravniška stavka traja in traja. Ponovno sem prebrala zahteve sindikata Fides, zapisane v sporazumu o rešitvi stavkovnih zahtev, o tem, kako naj se med drugim uredijo (beri: zvišajo) plače zdravnikom. Apetiti te poklicne skupine so presenetljivi, kot da ne živijo v tem času in tem prostoru. Zamislila sem se ob zahtevi o začrtani karierni poti zdravnika in zobozdravnika, kar naj se uredi tako, da se ustanovita dve novi delovni mesti, in sicer starejši specialist in starejši zdravnik brez specializacije z licenco s pripadajočimi PPD-ji, 18 let po strokovnem izpitu, uvrščenih 7 plačnih razredov višje od višjih specialistov in višjih zdravnikov brez specializacije z licenco.

Če prav razumem, naj bi se plače povišale starejšim zdravnikom. Če upoštevamo čas študija in čas, potreben za strokovni izpit, ter 18 let, pridemo do starosti med 45 in 50 let. In pri tej starosti naj bi se šteli za starejše zdravnike. Sprašujem se, zakaj, na kakšni podlagi, kakšni so argumenti za to.

Plačni razredi javnih uslužbencev so določeni glede na zahtevnost delovnega mesta. Plača je primarno odvisna od zahtevnosti dela, pa tudi doseganja pričakovanih rezultatov. K osnovni plači se glede na trajanje zaposlitve določi dodatek na delovno dobo. Poleg tega omogoča povečanje plače v povezavi s trajanjem zaposlitve sistem napredovanj. Starejši je javni uslužbenec, višji je dodatek na delovno dobo in višji je plačni razred, dosežen z napredovanji. Če javni uslužbenec, tudi zdravnik, svoje znanje in izkušnje prenaša na mlajše sodelavce, mu pripada dodatek za mentorstvo, če vodi oddelek oziroma skupino, vodstveni dodatek, prav tako, če pridobi določen naziv. Oblikovanje delovnega mesta zaradi izpolnitve določene starosti oz. določene dobe po opravljenem strokovnem izpitu štrli iz sistema. Upoštevanje starosti in zaradi tega razvrstitev v višji plačani razred, in to ne enega, pač pa sedem (ne do sedem), je meni nerazumljivo in tudi neskladno s celotnim sistemom nagrajevanja oziroma plačila, ki mora biti odvisno predvsem od kvalitete in kvantitete opravljenih nalog (kar se za zdravnike ne ugotavlja oziroma ni podlaga za višino plače). Takšna ureditev pomeni na ničemer utemeljeno privilegiranje samo ene skupine javnih uslužbencev. Predlagana zahteva pomeni najmanj kršitev načela »za enako delo enako plačilo«, saj bi višji plačni razred zdravnikom pripadal le na podlagi 18 let opravljanja dela po strokovnem izpitu. Zastavlja se vprašanje, zakaj, kaj je tedaj drugače in tudi, ali naj bi bili do tega upravičeni vsi zdravniki avtomatično – dobri in slabi, uspešni in manj uspešni? Če je argument, da so bolj izkušeni, to velja za večino, če ne vse poklice – po letih opravljanja dela je pač vsakdo bolj izkušen. Če je argument ta, da se je treba ves čas izpopolnjevati in slediti novim smernicam, tudi to ne utemeljuje privilegiranja zdravnikov: enako namreč velja denimo za učitelje, sodnike in številne druge poklice, pri katerih napredek znanosti ali spreminjanje predpisov terja nenehno izobraževanje in izpopolnjevanje.

Ob tem ne gre prezreti, da zakon o zdravniški službi zdravnikom omogoča, da lahko po 55. letu starosti odklonijo nadurno delo, argument pri tej odločitvi pa je bil, da človeku po tem letu pešajo moči, delovna sposobnost. Brez zadrege pa so dvoživke.

Upam, da bodo odločevalci znali poiskati rešitev, ki bo enotna za vse javne uslužbence, ne pa pristali na izsiljevanje za določeno, že sedaj najbolje plačano in vedno privilegirano skupino v javnem sektorju.

Irena Žagar, Ljubljana

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here