Kaj je hotel umetnik povedati?

0
817

Te dni so Arboretum Volčji Potok in staro jedro Kamnika preplavile rdeče in modre plastične figurice v živalskih podobah. Projekt so umetniki naslovili »dobre novice«, vendar brez podrobnejše razlage v stilu »kaj je hotel umetnik povedati?« ni šlo. Pa so avtorji umetnin, kar blizu 40 jih je, samih priznanih umetnikov, nevednim zijalom, ki so se zgražale zaradi ogromnih rdečih svinj in modrih psov med pomladnimi narcisami in preprogo zvončkov, razložili, da gre za odziv umetnosti na svinjanje »urbi et orbi« mesta in sveta.

Če svetovno potrjeni umetniki zatrdijo, da je to umetnost, jim  ni mogoče oporekati, oni – stroka – že vedo! To je tako, kot bi peku oporekali njegove žemljice ali mesarju, da se ne spozna na klobase. Res so ti rdeči krokarji na žici, modri ogromni psi in debele plastične svinje v najbolj žarečih barvah predramili marsikatero potrošniško dušico, ki zanalašč ali nehote zasipa okolje s plastiko; to plastiko so umetniki predelali v umetniške kalupe, jih živo pobarvali in kot v opomin razstavili po kontrastno zeleni pomladni travici rekoč: ‘ljudje, poglejte, kako svinjate okolje’. Grotesken učinek na občane je zagotovljen,  le otroci  neženirano plezajo po ogromnih mrcinah različnih barv in uživajo v pomladi.

Pa je občan, tako prebujen in osveščen, sklenil,  da je te »preklete plastike« res dovolj, nekje se mora nehat: pri nas bomo odslej pazili na odpadke, pa naj stane, kar hoče!

Pa gre tako prebujen občan v trgovino po dnevnih nakupih,  saj so bili prazniki, pa je doma zmanjkalo tega in onega. Prične polniti nakupovalno košarico še poln vtisov s sprehoda po parku in v sebi trdno odločen, da je s plastiko opravil, kolikor je le mogoče.

Ustavi se pri sadju in zelenjavi – jabolka v plastičnih vrečkah, prav tako krompir in korenček.

Zaželel si je grozdja in jagod – spet v plastični košarici.

Na oddelku mesa se je odločil za piščančje nogice in svinjske kotlete – vse pakirano v plastiki.

Aja,pa praška za posodo je zmanjkalo – spet seveda v plastiki. V košaro doda še mleko in sok – pakirano v tetra trdi embalaži, pa še en liter mineralne vode – seveda v plastenki. Le pri blagajni ga je utrujena blagajničarka vprašala, če morda želi papirnato nosilo vrečko – saj veste, moramo čuvat okolje, je zamrmrala. Ja, jasno, zeleni prehod, je pomislil občan.

Nedorečeno ostaja, kaj so umetniki hoteli s projektom. Rdeči, zeleni in modri psi in svinje, krokodili in krokarji razporejeni po zelenih tratah Arboretuma so na obiskovalce napravili vtis, morda zmrdovanje ali zgražanje, pri nekaterih celo nasmešek. Sedaj pa bi potrebovali še idejo, kako za vraga se izogniti plastiki? Domač kontejner je po dveh obiskih trgovine do vrha poln zelenih plastenk, ovojev za sadje, embalaže od praškov in šamponov, plastenk za olje in kis…

Imamo pa odmeven umetniški performens, za katerega bi težko odgovorili: je podučil in opozoril, se je morda zgražal in posmehoval  ali pa je (tako kot vsa plastika) enostavno zasvinjal okolico. Seveda nihče ne bo dobil odgovora. Prava umetnost, če to hoče res biti, mora izpolnjevati vsaj nekaj kriterijev: biti mora provokativna, mora šokirati, mora zastavljati vprašanja, presenečati … Če je toliko in toliko priznanih umetnikov zatrdilo, da to JE umetnost, jim gre verjeti, oni že vedo.


Pred slabim mesecem so na Dunaju odprli nov umetniški muzej. Posvečen je izključno delom štirih umetnikov, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja polje delovanja iz slikarskega platna prenesli na lastna in tuja telesa, v umetnostno zgodovino pa so se zapisali kot dunajski akcionisti. Günter Brus, Otto Mühl, Hermann Nitsch in Rudolf Schwarzkogler so z brutalnimi akcijami, ki so vključevale kri, iztrebke in sadomazohistične posege v telesa, povezali izkušnje akcijskega slikarstva z body artom. S performansi, ki so jih izvajali v stanovanjih, galerijah in na prostem so izzivali družbene norme in kapitalu zavezan svet umetnosti.

Najbolj divja in izzivalna skupina v avstrijski zgodovini umetnosti, ki je s svojimi akcijami izražala odpor in gnus nad meščansko družbo in vlogo umetnosti pri njenem vzdrževanju, je torej končala konzervirana v lepem in snažnem muzeju v centru Dunaja. Tako to gre. Vseeno pa vsebina v novem muzeju WAM verjetno ni ravno po okusu povprečnega obiskovalca

(iz FB objave J. Zalaznika)

Umetnost ima pač veliko obrazov.

 

D. Šraj

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here