Kar želite – to dobite!

Zadnji modni krik magistrice na čelu občine je uresničevanje želja občanov. Temu se bolj imenitno reče »participativni proračun«, kar preprosto pomeni, da pri izvedbi proračunskih projektov odločajo občani, kar bi lahko pomenilo višek demokracije. Ta beseda je postala modna, odkar so politiki odkrili, kako se najbolj neopazno dobrikati svojim podložnikom, saj vemo, da politika pograbi vsako priložnost, da na čim cenejši  način in s čim manj truda postane všeč najširšemu krogu bodočih volivcev (in volivk seveda).  Če pa je beseda umetelna in težko izgovorljiva, je pa sploh uporabna.

V najnovejšem glasilu je bil na dolgo, široko in podrobno predstavljen najnovejši umotvor, kako bodo odslej občani lahko odločali o svojih željah: se bo morda večina odločila za leseno brv čez potoček ali bi morda raje namestili igrala za najmlajše; bi morda raje v čarobnem decembru bili deležni lepih misli ali bi raje projektno dokumentacijo za pločnik? Bi morda želeli veliki zunanji šah ali varno pot čez regionalko, ekološki otok ali postavitev prometnega ogledala;  morda si večina želi obcestne oznake do domžalske cerkve ali nakup razvlažilca zraka? Včasih so nas otroke spraševali, katero pravljico bi raje slišali: tisto o jari kači ali morda tisto o steklem polžu. Pa je dete v svoji naivnosti zinilo: raje tisto o jari kači in je dobilo  odgovor »tista o steklem polžu je lepša« in obratno je bil odgovor, da je tista o jari kači daljša in bolj zanimiva. Dilema je bila torej ustvarjena, kaj je boljše, kaj je lepše in kaj je bolj popularno, pa je uporabno za vse čase.

V tistih časih, ko še niso izpolnjevali želja, se je »občinska stroka« odločila, kje je najbolj nujna cestna razsvetljava, katera brv je za domačine najbolj nujna, kje mora zaradi varnosti stati prometno ogledalo, kateri kraj še nima otroških igral in kje najbolj potrebujejo igrišče. V tistih staromodnih časih so najprej vprašali krajevno skupnost in če je ta bila v dilemi, so sklicali ‘zbor krajanov’,  ker je zapisnikar vestno zabeležil vse pripombe in na koncu zapisal sklepe, ki so bili potrjeni z dvigom rok. Sedaj, ko je politika pograbila lokalno problematiko za lastne račune, pa je odločanje postalo pravljica o jari kači: na tisoče ur debat in prerekanj, na kilometre popisanega časopisnega in pisarniškega papirja.

Gre izključno za  ustvarjanje vtisa, da je vse posvečeno skrbi za slehernega občana, da bo slišana vsaka pobuda in pretehtana vsaka ideja, gre za glorifikacijo občinske oblasti in zamegljevanje dejanskega stanja, ki je daleč od pravljice. Navržene dileme ustvarjajo spore in delitve, v daleč najlepši  luči ostane županja, ki ji nihče ne more očitati, da ni prisluhnila željam svojih občanov; če se pa ti niso mogli zediniti, kaj sploh želijo, pa res ni ona kriva. Pa toliko lepih idej jim je natrosila.

No, posebna komisija (ve se, kdo jo imenuje) bo pregledala, katere ideje so dobile največ glasov občanov, bi bilo pa zanimivo vedeti, kdo bo nadziral komisijo. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko vse to poizvedovanje stane in kdaj bodo želje iz participativnega proračuna uresničene. Prognoza: večina teh pobud bo končala ob svetem nikoli.

DŠ

Oglasno sporočilo