Smo res srčno ali celo srečno mesto? Tako nam prišepetavajo občinski načrtovalci naše sreče in to na veliko reklamirajo v občinskem časopisu ter spodbujajo k glasovanju o projektnih idejah, ki so jih natrosili za dve gosto tipkani strani. Ko pa se sreče željan občan bolj natančno ozira po našem mestu, lahko vidi le nagneteno pločevino na mestih, kjer bi moralo »nekaj« nastajati, lahko opazi pustoto betonske ploščadi, kjer bi moralo mrgoleti srečnih ljudi, zelenih nasadov in cvetočih rož, pa le nekaj posameznikov zdolgočaseno poseda ob kavi ali soku.
V dnevnem časopisju smo lahko zasledili vest, da NLB prodaja svojo znamenito stolpnico na Trgu republike, med vestičkami pa smo mimogrede zasledili tudi informacijo, da taista banka prodaja tudi svoje nepremičnine v Domžalah, Trzinu, Kamniku in v mnogih drugih krajih, dogaja se torej velik premik v bančni denarnici. Jasno je, če je lastnik nečesa zasebnik, gredo dobički v njegov žep, če je lastnik država, gredo dobički v državni proračun in NLB je velike dobičke, ki se bodo sedaj zlili pretežno v zasebne žepe, ustvarjala tudi z nizkimi obrestmi za svoje varčevalce. V Domžalah se bo banka potem, ko prodaja svojo stekleno palačo sredi mesta, preselila v prostore nekdanje Vele, kjer so doslej domovale različne trgovine – najemnice in s svojo prisotnostjo vsaj nekoliko prispevale k utripu središča. Menda vsaj 30% zaposlenih na bankah dela od doma, torej steklenih palač ne potrebujejo več, za banko bo to velik prihranek in slasten kupček denarja od nepremičnin, zaposleni pa se bodo odslej greli in trošili elektriko doma, odpadejo tudi stroški za prevoz in malico. Ne vemo še, kdo bo v prihodnje prebivalec steklene krasote, vemo pa, da se morajo vsi najemniki iz nekdanje Vele takoj izseliti, ker počasi prihaja – banka.
Tako bo še dodatno opustošen center mesta. Še tisto nekaj malega utripa se bo s trgovinicami in lokali vred preselilo nekam, kjer bodo uspeli najti najem in na novo zaživeti ali pa počasi odmreti. Obnovljena ploščad naj bi predstavljala nekakšen center družabnega dogajanja, pa je le klavrna pustota. S prihodom banke in zaprtjem trgovinic bo to puščobno stanje golega betona še bolj izrazito. Domžale postajajo ena sama puščoba, morje pločevine in spalno naselje. Vrvež in živahna dogajanja bomo lahko videli samo še na starih fotografijah v rubriki »Domžale nekoč«, le tu in tam se bo še kdo vprašal češ: kdaj in kako so Domžale izgubile svojo dušo? Občinski ustvarjalci sreče nas bodo pa še naprej prepričevali, da nam do srečnega mesta manjka samo še nekaj malega projektnih predlogov. In vztrajna trditev, da smo občina srečnih in srčnih ljudi, čeprav postajamo čedalje bolj pusto, v pločevino vklenjeno in med prazne ploščadi vpeto spalno gnezdo.
DŠ
