Groblje, pomembna kulturna vrednota širšega območja: Ali odhajaš, grobeljski drevored?

0
1859

Ali bodo ptice s polja še našle zavetje v drevoredu, kjer naj bi bilo moč slišati tudi njihovo petje?
Grobeljska cerkev sv. Mohorja in Fortunata (nekoč je bila posvečena sv. Notburgi), je eden največjih baročnih sakralnih spomenikov na Slovenskem. Odlikujejo jo znamenite Jelovškove freske, ki jih je umetnik končal I. 1761, z nadpovprečno akustičnostjo pa je cerkvi dana glasbena izjemnost, zato je postala pomembno koncertno prizorišče. V sklopu grobeljskega kompleksa je nekoč stala grobeljska graščina, v njej pa je pred drugo svetovno vojno delovala Misijonska tiskarna z milijoni tiskanih knjig in brošuric za misijone po vsem svetu. V smeri proti zahodu stojita gozdiček in pa grobeljski drevored, ki sta oba v mengeškem katastrskem območju. Za oboje je bilo ves čas nekako poskrbljeno vse do leta 1989, ko so gozdiček posekali delavci Kmetijskega poskusnega centra Jable: z izgovorom, da so drevesa bolna. Pa niso bila, bolezen je bila izgovor, da se gozdiček tedaj ni vrnil prvotnim lastnikom-redu sester sv. Vincencija Pavelskega iz Mengša. Danes je »podrta lepota« le še prispodoba nečesa urejenega in vrednega.

Kaj je o drevoredu povedal Valvazor?
Naš največji polihistor Janez Vajkard Valvazor je poznal Groblje in jih ovekovečil v svoji Topografiji v letu 1679. Hkrati je tudi zapisal, da bi bilo lepo, če bi bil v bližini drevoreda tudi manjši gozdiček, kamor bi se zatekale ptice s polja, imele v njem zavetje in bi tam ljudem pele. Morda je nekdo slišal Valvazorjevo željo, pridne, a neznane roke so nekako pred 200 leti zasadile s hortikulturnim občutkom mnoga drevesa, med njimi tudi eksotična, kakršnih ni najti nikjer 70 km okoli Domžal in Mengša.

Čigava sta pravzaprav gozdiček in drevored?
Gozdiček v grobeljskem drevoredu je bil prvotno vpisan pod vložno številko 648 katastrske občine Jarše. Parcelna številka je bila sprva 420 k. o. Jarše, v letu 1975 pa se je spremenila v današnjo št. 3162 k. o. Mengeš z vpisano kulturo: sadovnjak III. Leta 1931 je bila omenjena posest v lasti Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega iz Ljubljane, ki ima še danes svojo podružnico v Mengšu. Po vojni sta bila od leta 1950 dalje drevored in gozdiček v lasti Toplovoda iz Ljubljane, v letu 1952 pa je postal lastnik Gradis iz Ljubljane. Od leta 1975 sta bila gozdiček in drevored vse do denacionalizacije v lasti KPC Jable. Kakšen je bil postopek spreminjanja od tedanje lastnine jablskih kmetijcev do današnje lastnice – države mi ni znano, o sedanji lasti pač govori napisna tabla, na njej pa piše čigava sta zdaj gozdiček in drevored: državna! KPC Jable je svoje lastništvo »oplemenitil« z zločinskim dejanjem, saj je pred aktom denacionalizacije gozdiček preprosto posekal, na poseki pa ni zasadil niti enega samega drevesa.

Tedanji direktor KPC Jable Lojze Avšič se je po poseku cinično posmehoval vsem, ki smo bili besni nad posekom več kot 100 kubičnih metrov eksotičnih, zdravih!!!! dreves. Tako je po poseku ugotovil strokovnjak za drevesničarstvo iz Kamnika. Storiti ni bilo več mogoče ničesar: ko so drevesa padla, jih noben ukrep ali kazen nista mogla vnovič postaviti pokonci. Tako je bilo to! Katastrofa!

Potem je sledilo obdobje smeti…
Bili so časi, ko še nismo uporabljali besede ekologija, v takem so mnogi svoje smeti odlagali tja, kjer je bil prostor. Na Mengeškem polju smo uspešno zasuli tri ali štiri jame od koder so po I. 1945 odvažali gramoz za cesto, betoniranje in nasipe ob cesti. Opuščene jame smo vsi zasipali vsak s svojimi smetmi, mnogi so mesto za svoje smeti našli odlagališče ob drevoredu in v gozdičku. V takem smo se na začetku osemdesetih let zbrali vsi, ki nam je mar za okolje in se s krajani Rodice in Jarš lotili čiščenja. 14 prikolic smo nabrali vsakršne nesnage in navlake, ki so jo v gozdiček vozili tudi nekateri obrtniki in posebej radi domžalski gostinci. Tedanje Komunalno podjetje nam je postavilo 2 velika kovinska kontejnerja, smo napolnili še njiju in poskrbeli za-žal začasno- lepoto tega okolja.

Razstava, koncerti godb in Stobljanov
Drevored in gozd sta spet zaživela, postavili smo kovinski paviljon, v drevoredu sem razstavil mnoge svoje narodne rezbarije, na prireditvi v gozdiču sta takrat nastopili domžalska in mengeška godba, Stobljanski  oktet, svoje kipe pa je razstavil tudi akad. kipar Jože Tönig. Bilo je prelepo, da bi trajalo!


24. september 1989

Kako je pa zdaj? Potem je šlo vse spet po starem. Gozdiček in drevored sta po poseku spet morala sprejeti dejstvo, da so smeti del naše kulture, ob tem pa je svoje storil tudi čas. Drevesa-lipe v drevoredu- so v letih polagoma ostarevale, postajale so starke, nekatere so že klecnile docela in do konca. Stojijo le še kot žalostni strohneli kipi, dokumenti žalostnega dejstva, da drevored nima nikakršnega skrbnika. Gozdič je žalostna gošča brez omembe vrednih dreves, drevored pa-četudi polno obiskan-vse bolj propada. Opravljena je bila sicer študija o stanju drevnin v drevoredu (med lipami je tudi nekaj drugih dreves), žal pa taka študija ničesar ne urejuje ali spreminja. Na sprehajalce danes preži vse več nevarnosti: hujši vetrovi, celo viharji, zmrzal, sneg in ostali vremenski neprijazni pojavi puščajo posledice, vse več je na tleh debelih vej, ki k sreči še niso ubile nikogar od sprehajalcev, ki nas je vsak dan mnogo Vsaj 6 velikih »kadavrov« nekoč imenitnih častitljivih dreves je postalo simbol neskrbi gospodarja oz. lastnika drevoreda. Mengeška občina, v njej drevored uradno stoji, ni pa ta občina lastnik, skrbno poskrbi za košnjo trave ob drevesih, za odvoze vej, nasipanje poti skozi drevored in vse drugo. Ustvarja si stroške z nečim, kar ni njeno!!! Lastnik pa nič! Razumi, kdor moreš!

Kakšna bo usoda drevoreda?
Kdo se bo zdaj zganil? Nam, ki se v drevoredu veliko zadržujemo, grozi, da se zgane zaradi vsega omenjenega ena od inšpekcijskih služb in v skrbi za varnost ljudi preprosti prepove hojo, vožnjo in zadrževanje v drevoredu. Smo že tako daleč? Da! Hoja in zadrževanje v drevoredu sta postala smrtno nevarna! Država je zainteresiranim že posredovala informacijo, da za kakršnekoli posege ali investicije v drevored preprosto nima denarja. Kaj pa bližnji občini Domžale in Mengeš, kamor z ljudmi in samim terenom drevored spada? Naj omenjeni občini investirata v nekaj, kar ni njuna lastnina? Zakonodaja jima tega ne bi dovoljevala! Le čas-ta pač ima čas! Polagoma, počasi in zanesljivo dela svoje!! Zato se zdaj vprašajmo: drevored, kaj bo s tabo?? Tristo let si stal, zdaj pa odhajaš. V časih, za katere vsi govorimo, da so časi kulture, spoštovanja vrednot, tudi narave…. Kaj pa če si ob vsem predvsem simbol, ki kaže na vse nas, simbol časov in odnosov, ki jih živimo??? To bo!!

Avtor: Matjaž Brojan
Vir fotografij: Matjaž Brojan

 


Danes je drevored v lasti države in v upravljanju Občine Mengeš.
Mačehovski odnos politike do naravne in kulturne dediščine, že kaže katastrofalne rezultate.


V Grobeljskem drevoredu vedno manj dreves: Kdo je odgovoren?

 

 

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here