Zanimivo je spremljati, kako se odnos ljudi do nekaterih poklicev in obrti s časom spreminja. V preteklosti zelo občudovane in cenjene dejavnosti, so dandanes pojmovane kot nekaj povsem običajnega in samoumevnega, morda tudi manjvrednega. Lep primer za to je poklic natakarja, s katerim se danes priložnostno ukvarjajo predvsem študentje, poklicnih natakarjev pa je vedno manj. Tokratna »neznana znanka« nam je v pogovoru predstavila, kakšno vrednost je imel ta poklic v preteklosti, kako so ga sprejemali ljudje in kako ga je dojemala sama.
Gospa Marija Ravbar, ki se je iz rodnega Črnomlja v Domžale preselila pred 45 leti, je nedvomno še zelo živa podoba v spominih številnih Domžalčanov in okoličanov- vsaj tistih, ki so hodili gasit žejo in tešit lakoto v včasih zelo znano restavracijo Pošta, ki je bila locirana ob Občini, na prostoru današnje prodajalne Kovinar. Kar 25 let je na Pošti stregla pijačo ter včasih tudi hrano, ob mojem obisku pa je takoj vprašala s čim me postreže- poklicna deformacija pač. Ker je bilo restavracij in lokalov pred štiridesetimi leti veliko manj kot danes, je bil tudi poklic točajke večja redkost, hkrati pa tudi večja atrakcija.
Gospa Ravbarjeva je bila kot »kelnar’ca« svojevrstna legenda – po poklicu namreč sploh ni bila izučena natakarica. Delo je začela opravljati razmeroma pozno, pri štiridesetih letih, pred tem pa je vzgajala svoje otroke, kajti vrtcev, kjer bi jih lahko pustila v varstvu, takrat še niso poznali. Sama pravi, da formalna izobrazba pri delu ne igra najpomembnejše vloge, po njenem mnenju je osnoven pravilen pristop; bistvena sta veselje in volja do dela. In obojega je na Pošti potrebovala v izobilju, saj je delovni dan trajal od šestih zjutraj do pozne noči, pogosto pa so delali tudi na prireditvah v Komunalnem centru v Domžalah, kamor so hrano in pijačo vozili kar iz Pošte. Sama je največ časa preživela za točilnim pultom, včasih pa je tudi pomagala streči hrano.
Izpostavlja tudi pomembnost optimizma, ki ga je uporabljala predvsem v situacijah, ko je na Pošti med gosti zavrela kri in so »pele tudi pesti«. To se je sicer dogajalo redko, a takrat, trdi, nikoli ni mogla stati ob strani in je vedno igrala vlogo mirovnega posrednika med sprtimi stranmi. In zahtevala spravo. Pristavi, da človek z lepo besedo lahko veliko doseže, kar danes prevečkrat pozabimo. Predvsem natakarji pa bi se morali zavedati, kako pomembna je komunikacija s strankami!
Zaredi naštetih lastnosti je bila med gosti zelo priljubljena, tako starejši kot mlajši so jo spoštovali. Medtem ko so se nekatere druge natakarice pritoževale nad mladino, ki je na Pošti kadila, jih je ona razumela in jim pustila njihovo veselje. Mladi pa so ob vsakem obisku spraševali, ali je »ta stara gospa v službi«. Pravi, da so bili vsi, gostje in njihov kolektiv, ki je obsegal okrog dvajset delavcev, zelo povezani med seboj, kot velika družina. Znali so se zabavati, ob sobotah in nedeljah so hodili na plese, ki so se odvijali na vrtu poleg Pošte. Prijateljstvo in navezanost sta ji dajala vzpodbudo in dokler so bile v lokalu stranke, je imela vedno tudi dovolj energije za delo. Priznava, da tudi plače ni imela slabe, njena prijaznost pa se ji je obrestovala, saj so stranke pogosto puščale napitnino.
84-letna, še vedno vitalna in energije polna upokojenka za zaključek pove, da ji ni bilo nikoli žal, da je postala natakarica, še več, če bi se še enkrat rodila, bi spet opravljala enako delo. Prizna, da jo je v gostinske vode nepričakovano potisnil splet okoliščin in se z nostalgijo v mislih velikokrat vrača v tiste čase.
Barbara Ulčar
