“SPROŠČENA SLOVENIJA… NAJBOLJŠA SLABA ŠALA!”
Pred tedni je bil Drago Kos gost na enem od poslanskih večerov Cvete Zalokar Oražem. Takrat smo se dogovorili za daljši pogovor z njim in sedaj to obljubo izpolnjujemo. Kot predsednik protikorupcijske komisije vsak teden znova polni strani osrednjih slovenskih časopisov, saj se komisija kljub grožnji, da jo bo vlada ukinila, nenehno spopada z novimi in novimi primeri korupcije v državnih in gospodarskih krogih. Kljub temu (ali prav zato), da ga hoče vladajoča koalicija odstraniti in ukiniti njegovo komisijo, je Drago Kos deležen čedalje večjega zaupanja državljanov, saj je njegova komisija zasuta s prijavami suma korupcije.
Ustavno sodišče je presodilo in izdalo sklep o zakonu, ki ukinja vašo Komisijo, o čemer je bilo v javnosti že mnogo napisanega. Torej vas bo vlada ukinila?
Da, res je. Po tem, ko nam je vlada znižala proračun in po tem, ko nam je v okviru reforme plačnega sistema maksimalno znižala plače in potem, ko je bil sprejet zakon, ki nas ukinja, je Ustavno sodišče razveljavilo določbe predpisa, ki ukinja to komisijo in dalo zakonodajalcu pol leta časa, da pripravi nov predpis, ki bo drugače uredil to področje.
Pričakujete, da bi vlada popravila predpis v tem smislu, da bi zadržala vašo komisijo?
Mi si ne delamo nobenih utvar, da bo vlada ponovno pripravila predpis, ki bo ukinil našo komisijo, povsem so nam tudi jasni razlogi, zakaj se to dogaja. Ta vlada je namreč dobila volitve na trditvah, da je bila prejšnja vlada skorumpirana in da bo sama, če zmaga na volitvah, ravnala drugače. Lahko rečem, da ima vsaka vlada s tem področjem težave, kajti tam, kjer je oblast, je tudi korupcija. Tudi sedanja vlada pri tem ni izjema, ne more pa si privoščiti institucije kot je naša, da bi s prstom kazala nanje, češ, saj niste nič boljši, kot tisti pred vami. To je dokaz, da vlada ne premore osnovne stopnje samokritičnosti, saj bi bilo tako za vlado kot za državo mnogo bolje, če bi komisija, kot je naša, delovala nemoteno naprej.
Zakaj bi bilo bolje?
Tako država kot vlada bi s tem dokazali, da se zavedata problema korupcije in da sta se s tem pripravljeni spopasti.
Menite, da bo vlada pripravila tak popravek zakona, da bo ukinila vašo komisijo?
Ne vem, kakšna bo rešitev glede bodočega telesa, glede na uradne in neuradne izjave ministra Viranta pa sem prepričan, da bo ta rešitev vključevala ukinitev komisije.
Očitno je, da je vaša komisija pri državljanih dosegla visok nivo verodostojnosti kljub očitkom vlade, da gre za brezzobega tigra oziroma komisijo brez pooblastil. Je to zaupanje ljudi čutiti tudi pri vašem delu?
Lahko rečem, da imamo na komisiji pravo poplavo pritožb, kar pomeni ne samo, da ljudje zaupajo komisiji, ampak pomeni tudi to, da imajo razloge za pritožbe. To obenem pomeni, da je v naši družbi nekaj hudo narobe, saj si enostavno ne znamo razlagati, zakaj bi število prijav poraslo kar za 500 odstotkov. Menim, da ni razlog samo v povečanem zaupanju do naše komisije, ampak da imajo ljudje dejansko probleme, ki jih ne znajo rešiti drugače, kot da se obrnejo na našo komisijo.
Mnogi zmotno enačijo krivico, ki se jim zgodi ali nepravilnosti, ki so jim priča, s korupcijo. Kaj torej korupcija dejansko je?
Zakon pravi takole: če ena oseba prekrši ravnanje, h kateremu je zavezana zato, da bi druga oseba imela korist, je to korupcija. To je zelo skrajšana in zelo poenostavljena definicija.
Ali iz tega lahko zaključimo, da koruptivna dejanja lahko storijo zgolj ljudje, ki imajo moč?
Tako je. Moč, ki jim je zaupana s strani države, če govoriva o javnem sektorju ali moč, ki jim je zaupana s strani zasebnega delodajalca, če je govora o korupciji v zasebnem sektorju. O korupciji govorimo takrat, kadar gre za zlorabo te moči v korist osebe, ki to stori ali v korist koga drugega.
Omenili ste porast prijav kar za petsto odstotkov. Katero področje največ zadevajo te prijave?
Največ prijav je s področja javnega sektorja in sicer zdravstva, temu vedno bolj sledi področje urbanizma, varstvo okolja, torej področje ministrstva za okolje in prostor. Kot rdeča nit pa se pojavljajo prijave s področja javnega naročanja.
Kar samo se ponuja vprašanje, kako je z razvpitimi operacijskimi mizami? Je tu mogoče govoriti o korupciji?
Stvar je večplastna. Prve mize, ki so bile nabavljene pred kakšnimi tremi leti, tam je šlo ne samo za sum korupcije ampak tudi za sum kaznivega dejanja. Policija je celo podala kazenske ovadbe, v komisiji smo prepričani, da je šlo za zelo utemeljen sum korupcije. Pri zadnji nabavi pa, po mojem mnenju, ni šlo za korupcijo, ampak so bile zaradi časovne stiske in drugih pritiskov nabavljene najcenejše mize, pri tem pa niso bila upoštevana nekatera osnovna pravila postopka. Že takrat sem bil prepričan, da bo te mize, ki so bile tako poceni, država plačala večkrat. Prav zaradi kršitev postopkov mislim, da imajo neizbrani ponudniki možnost, da dobijo sodne spore z državo.
V javnosti je veliko govora o odmevnih sodnih postopkih, ki se končajo brez ugotovitve krivca. Kaj menite o korupciji v sodstvu? Res obstaja?
Nobeno področje ni imuno pred korupcijo, tudi sodstvo ne. Zagotovo pa je ni toliko, kot jo želijo prikazati stranke, ki v sporih ne uspejo. Imamo veliko prijav strank, ki niso uspele v sodnih postopkih in izražajo sum korupcije, vendar moram zatrditi, da v večini primerov temu ni tako. Res obstajajo sumljivi primeri, drži tudi reklo, da vrana vrani ne izkljuje oči in to slednje v slovenskem sodstvu zelo velja. Sam se v svoji karieri ne spomnim nobenega primera, da bi kakšnemu sodniku dokazali korupcijo, čeprav jih je slovenska zgodovina najbrž poznala. Prepričanje, da obstaja mnogo korupcije v sodstvu zamegljuje število tistih, ki so s sklepi sodišč nezadovoljni.
V oči bode dejstvo, da je vaša komisija s številnimi prijavami, ki jih vlaga na tožilstvo ali policijo, v končni fazi dokaj neuspešna, saj večina stvari ne pride do sodišča ali v sodnih postopkih ‘pade’. Zakaj?
Pred časom smo napravili analizo prijav oziroma nam je policija pripravila pregled, kako se končajo naše prijave. Od 30 do 40 odstotkov naših prijav se zaključi s kazensko ovadbo, seveda pa je odvisno, kaj se z njimi dogaja naprej na tožilstvu. Dokler policija in tožilstvo ne bosta zadostno specializirana in usposobljena, se bomo srečevali z visokim odstotkom neuspelih prijav.
V delu javnosti vlada prepričanje, da sedanja vlada vpliva na številne sodne odločitve ali na sprejemanje stališč. Menite, da je sodstvo avtonomno?
Kljub temu, da korupcija v sodstvu gotovo obstaja, menim, da je prav sodstvo eno od tistih področij, ki je uspelo obdržati relativno visoko stopnjo avtonomnosti. Seveda so poskusi vlade, da bi to omejili, če omenim samo zadnji tak poskus s formiranjem komisije za sodni nadzor, obstaja tudi možnost, da je izvršilna veja oblasti posegla v sodstvo, ampak zatrjevati, da je sodstvo pod vplivom vlade, bi bilo zelo težko.
Prej bi lahko rekli, da gre za šibkosti posameznih sodnikov, če izpostavim znan primer bivšega poslanca Ruparja, ko je sodišče odločilo o njegovi pravni zmoti. Te in podobne odločitve toliko odstopajo od uveljavljene prakse, da se je tudi meni postavljalo vprašanje, pod čigavim vplivom je bil sprejet tak sklep.
Zaradi načelnih stališč in brezkompromisnosti ste tudi vi osebno deležni prijav in kazenskih ovadb, če omenim samo nedavni spor s koprskim županom Popovičem. Lahko to komentirate?
Predvsem ne bi uporabil besede spor. Če naša komisija dela svoje delo in če se zaradi tega kdo počuti oškodovanega, ima seveda vso pravico zoper mene sprožiti vsa pravna sredstva, ki so na razpolago. Tako kot vse druge, obravnavam tudi gospoda Popoviča, ne glede na to, kakšna pravna sredstva bo sprožil. Vložena je kazenska ovadba in zahtevek za razrešitev. S kazensko ovadbo se ukvarja tožilstvo, z zahtevkom za razrešitev pa državnozborska komisija, ki bi počakala na odločitev tožilstva. Mi pa normalno delamo naprej.
Glede na to, da bo vlada tako imenovano Kosovo, torej vašo komisijo, ukinila in postavila svojo, parlamentarno, me zanima, kako se bo to odražalo v pravnem smislu?
Ni problem samo v instituciji, ki naj bi opravljala naše delo, problem je tudi v vsebini zakona, ki nas ukinja. Ta zakon ima toliko napak in lukenj, da lahko sestavite najboljšo komisijo, pa bo delo zastalo, ker je zakon tako slab. Sam sem bil najprej prepričan, da gre za slučajnost, ampak potem, ko v vsakem členu odkriješ napako, ki onemogoča izvajanje zakona, sem pričel resno dvomiti, da gre zgolj za malomarnost in površnost. Lahko bi ga preimenovali v Zakon za pospeševanje korupcije, saj bo, ne glede na to, kateri organ ga bo izvajal, uničil vsa dosedanja prizadevanja na tem področju.
Omenila bi rada še eno področje, ki bi mu težko rekli korupcija. Gre za podjetja, zlasti zasebna, za katera lastniki prijavijo stečaj, zaposleni pa potem ugotovijo, da niso bile poravnane obveznosti za socialno zavarovanje in podobno. Imate tudi takšne prijave?
Tudi v teh primerih se mnogi obračajo na nas. Še bolj je zaskrbljujoče dejstvo, ki ga opažamo, da je vedno več delodajalcev, ki svojim delavcem ne izplačujejo obveznosti iz pokojninskega zavarovanja. Zgodi se, da delavec šele po nekaj letih ugotovi, da nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da je za toliko krajša njegova delovna doba. To ne sodi v naše delovno področje, pa smo kljub temu opozorili vse institucije, ki jih to zadeva, da je potrebno ukrepati. Priče smo dejstvu, da kapitalizem dobiva vse bolj zastrašujoče oblike in položaj delavca je čedalje manj pomemben.
Katera institucija je, po vašem mnenju, pristojna za urejanje tovrstnih »barabij« v naši državi?
Tu gre gotovo za varstvo osnovnih človekovih pravic, stvar pa bi se lahko uredila preko Spiza tako, kot se ureja davčna zakonodaja. Tisti, ki ne bi poravnal obveznosti do svojih zaposlenih, bi ne mogel tekoče poslovati. Zagotovo bi bilo možno z majhnim posegom urediti zakonodajo v tem smislu. Generalno pa mislim, da bi to morala nadzirati država in če tega ne stori, bi morala tudi škodo poravnati država.
S katerimi primeri se trenutno najbolj ukvarja vaša komisija?
Od zadev, ki so že v javnosti, je nedvomno poravnava med ministrstvom za okolje in podjetjem Puh, kjer gre za znake korupcije, saj je poravnava, ki je bila sklenjena, škodljiva za državo.Zadevo smo odstopili tožilstvu, vendar bo do sodnih epilogov preteklo precej časa. Največji problem te države je, da se zelo redko, če sploh kdaj, poleg kazenske uveljavlja tudi politična odgovornost. Politiki pravijo: če bo sodišče ugotovilo, da sem kriv, bom odstopil. Nihče ne prevzema politične odgovornosti, kar kaže na absolutno odsotnost morale v tej družbi. Poglejmo recimo etični kodeks, ki ga je spisala ta vlada, uporabila pa ga je samo takrat, ko je bilo treba odstraniti neprijetnega ministra Drobniča.
Se strinjate, da je v Sloveniji prisoten strah med ljudmi? To v javnosti večkrat slišimo.
Da, Slovenija je postala dežela strahu. To opažamo vsak dan, saj nam mnogi, ki prijavljajo zadeve naši komisiji, to storijo pod pogojem, da njihova identiteta ostane skrita. Ne gre samo za običajne državljane, ampak za ljudi, ki jih srečujete vsak dan v medijih, pa se ne upajo izpostaviti z imenom in priimkom. Na nas se na primer obračajo policisti, javni uslužbenci, univerzitetni profesorji, ki jih je strah za kariero, če se ne bodo priklonili določeni politiki. Zbiranje podatkov je skoraj onemogočeno, ker je ljudi strah govoriti, bojijo se za službo, kariero, celo za svoje življenje. S čem podobnim se prej nismo nikoli srečali.
Temu bi torej težko rekli »sproščena Slovenija«, kar je zadnji slogan vlade.
Temu bi lahko rekel zelo slaba šala, ‘bad joke’ bi rekli Angleži. Tisti, ki pravi, da je Slovenija na poti v sproščenost, naj pride na našo komisijo in naj bo samo en dan z nami. Takrat bo šele lahko videl, o čem vse ljudje razmišljajo, koga in česa vse se bojijo.
Če bo prišlo do ukinitve vaše komisije, se boste vi in vaši sodelavci znašli na cesti? Boste ostali brez službe?
Javni uslužbenci nadaljujejo delo v drugih organih, funkcionarji pa se znajdemo na cesti. Tri mesece nam pripada plača, potem pa smo brezposelni.
Kje se vidite, da bi lahko nadaljevali svojo kariero?
V Sloveniji bi se težko našel heroj, ki bi mi upal dati službo, glede na to, da bi si s tem nakopal maščevanje predsednika vlade. Tudi sam bi imel probleme delati v kateri koli veji izvršilne oblasti. Eksistenco si bom lahko zagotovil edino v tujini, druge možnosti za mene preprosto ni. Glede na to, da sem na vrhunci moči in siceršnje zrelosti, bi tej državi lahko še veliko dal.
Je to boleče spoznanje za intelektualca?
To sem prebolel že leta 1999, ko so me vrgli iz policije. Če ta država ne želi imeti kvalitetne komisije za preprečevanje korupcije, je to njen problem, ne moj. Moj problem je, kako preživeti sebe in družino.
No, z družino živite v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Kako se počutite v soseski, občini? Kot naš občan?
V Domžalah sem stanoval že kot študent in tu se vedno dobro počutim. V soseski, kjer živim, pa sploh zelo dobro. Imam krasne sosede.
Kakšen je vaš kratek komentar na dvojno domžalsko športno zmago, nogometno in košarkarsko, glede na to, da ste bili nogometni sodnik?
Kaže se, kdo dobro in načrtno dela. Ni pomemben samo denar, čeprav je ta zelo pomemben, važno je tudi, da celo mesto stoji za svojimi športniki. Pomembna je moralna podpora. Poznam številne športne ekipe, za katerimi pa lokalna skupnost ne stoji, kot da jim je vseeno zanje. To, vidite, je pomembno in to zelo cenim.
Pogovarjala se je:
Danica Šraj
