Končno je v naše kraje prišla prava »kuhna«, ne tista politična brozga, ki nam jo servirajo oblastniki vsak dan, ne tista podjetniška, ki nam najeda denarnice in ne tista prijateljska, ki nam odnaša kolege in dela sovražnike. Prišla je na tisti mali plac v Domžalah, postavili smo velik pisker in še večjega župana in nahranili ljudstvo, željno hrane in dobre zabave. In to je pohvalno! Spet se je nekdo spomnil narediti nekaj za prebujenje tega spalnega naselja. Lepo. Upam, da ne bo prehitro obupal. Pri nas je namreč glede družabnega življenja tako globoko zavoženo, da bo treba miniti kar nekaj časa, da se odvadimo žurerskih izletov v prestolnico in se spet začnemo zabavati v domačem kraju.
In v centru mesta bomo spet dobili celo trgovino, kjer bomo lahko kupili žebelj, desko in lepilo za ploščice… Dolgo je trajalo, ampak saj veste, bo pa zato toliko bolj zanimivo znova navaditi ljudi, da ni treba za vsak vijak v avto in proti Ljubljani ali Kamniku. Zdaj naj se najde še genij in končno naredi še nekaj z bivšo Metalko, pa smo že skoraj na konju. Nad ureditvijo SPB sem tako ali tako že obupal, saj modreca, ki bi zmogel streti ta trd oreh, trenutno ne vidim niti od daleč. Za kaj takega bi potrebovali šerifa s ščepcem Kopra, slovenske in štajerske prestolnice, in če to vse skupaj vržemo v enega sposobnega in poštenega Domžalčana, bi morda le dobili človeka, ki bi znal urediti tudi najbolj akuten domžalski problem.
Pustimo se presenetiti, do takrat pa se bomo morali zadovoljiti s tistim, kar imamo. Obilno kuhno in trhlo kuhalnico.
Jakob