Mnogo ljudi me ošvrkne, češ, zakaj se že pri 17-ih letih spuščaš v politiko, ko pa se lahko ukvarjaš s čimerkoli; ko lahko svoj trud, svojo energijo in svojo zagnanost uporabiš za 1001 drugo dejavnost. Več kot enostavno je. Politika je edina, v kateri se prepoznam in za katero hkrati menim, da bi ji morda lahko primerno koristno služil. Igralstvo, ki ostaja moj hobi številka 1, doživlja razcvet! Mladi kader je vedno na razpolago – samo poglejte, kakšno zanimanje za vpis beleži Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Na študij dramske igre sprejmejo 12 študentov, prijav pa je vsako leto vsaj 100. Se vam zdi, da me igralska scena potrebuje? Sodeč po številkah, gotovo ne.
Druga ljubezen ostaja pravo. Malodane na vsakem koraku srečamo odvetnika, še pogosteje pravnika. Koliko izmed njih si je izbralo pravi poklic, da v njem uživajo in se vsakodnevno z veseljem odpravijo v svojo službo, ob koncu tedna pa ne jamrajo, kakšno grozno zaposlitev imajo, je drug podatek, pa vendar je zgovorno že to, da je poklic advokata tako zelo spoštovan in ugleden. Sem tu res tako zelo potreben? Huh, najbrž ne.
Pri moji tretji najljubši dejavnosti, slovenistiki, je pa tako, da, četudi imam slovenščino iskreno rad, menim, da celo presežkov, ki bi jih z obilico dela morda lahko dosegel, verjetno ne bom mogel zadosti dobro uporabiti. Poklicev v tej branži namreč močno primanjkuje – poklic učitelja pa tudi ni v moji domeni. Informacijsko-komunikacijska tehnologija je v vzponu, zatorej se ne bom čudil, če poklica lektor, ki bi z ustrezno izobrazbo prišel v ozir, izumrl, ker bo njegovo delo opravil računalnik.
Ne, nisem hotel zgolj gobezdati in nakladati o sebi. Želel sem predstaviti sliko, iz katere hitro razberemo, da večina poklicev ne trpi upada zanimanja ali slabšanja kvalitete. Pa kaj se dogaja s politiko, da je nekaj tako drugačnega, abstraktnega, da odstopa od povprečja?
In tako pridemo do odgovora na zgornje vprašanje. Poleg že naštetih dejavnosti me privlači zgolj še politika, za katero pa lahko brez slabe vesti rečem, da se je znašla v začaranem krogu, iz katerega se težko najde izhod. Težave se kopičijo, nezadovoljstvo ljudi strmo narašča, politika pa je upravičeno postala osovražena! In s tem tudi politiki, ki pa so, kakorkoli pogledamo, vendarle eni izmed edinih ljudi, ki popolnoma neposredno vplivajo na naš vsakdanjik.
Rok Grašič
