Preden odpremo tole razpravo o “crkovini” iz Poljske, moramo razčistiti nekaj pojmov.
Ljudje že, odkar pomnimo, ubijamo, in ubijamo tudi zato, da lahko jemo. In kakorkoli obrnemo, mi kot mesojedci (mednje sodim tudi sam), moramo priznati, da jemo mrtvo meso, torej živalska trupla. Seveda pa se mora debata pri vsem skupaj začeti pri tem, kako pridemo to takšne hrane, pa naj gre za sadje, zelenjavo, meso, žitarice ali ostale prehrambene proizvode. Vsak potrošnik mora imeti pravico vedeti, kaj ima na svojem krožniku. Vsak si lahko sam izbere, ali je to krožnik poln zelenjave, mesa, ali krompirja. Tu smo si pač različni in to moramo ohraniti kot pravico do izbire, ostalo pa si moramo očitno izboriti. Pred dnevi, ko sem prišel iz Poljske, sem bil namreč močno zaskrbljen. Zaskrbljen pa sem bil zaradi tega, ker sem govoril s kolegi novinarji, ki so do skrajnosti razgalili pohlepne “mesarje” in sistem, ki jim s svojo luknjičavostjo dopušča, da nam na krožnike servirajo dobesedno crkovino, tokrat brez narekovajev in olepšav. Če vemo, da je Poljska ena največjih izvoznic govejega mesa v Evropski uniji in če izvozi kar 80 odstotkov tega mesa, vam je najbrž vsem jasno, da ste v zadnjem letu zagotovo pojedli kak košček mesa iz Poljske, če ste seveda kupovali meso v slovenskih trgovinah in ne od lokalnih slovenskih kmetov. Tako pač je. To je meso, ki ga slovenska mesna industrija veselo dodaja svojim mesnim izdelkom, ob tem, da seveda iskreno verjame vsem certifikatom, ki jih Poljaki lepijo na svoje izvozne mesne artikle. A zdaj se je kruto izkazalo, da lahko veterinarski žig, sveto orodje posvečenih nadzornikov klanja, pritisne tudi čisto navaden priučeni delavec, ki se je v klavnici zaposlil pred dvema tednoma. In kar je še huje, ta veterinar, ki naj bi s svojim žigom jamčil za varnost in primernost zakola, se v klavnici sploh ne prikaže, ampak svoj žig enostavno pusti pri vratarju.
In to je vsa beda, ki se je razgalila v teh dneh. In zato sem ponosen na svoje novinarske kolege na Poljskem, ki so razkrili ta sramotni primer klanja govedi in s tem seveda ogrozili dobršen del poljske mesne industrije. Ampak oni so samo opravili svoje delo, pokazali so na korupcijo in nedelovanje sistema, ki ogroža zdravje vseh državljanov evropske unije.
Ni prav, če ste se ob ogledu teh šokantnih posnetkov in razkritju “poljske afere” odločili, da ne boste več jedli mesa. Če vam je meso všeč, potem ga jejte naprej, vso pravico pa imate, da od tistih, ki vam to meso prodajajo, zahtevate podatke o tem, kje, kdaj in kako so to meso dobili. Tako, kot imate pravico otipavati sumljivo trda in sočna jabolka tam nekje v marcu, ko vsi vemo, da jabolk že pol leta nihče nima več na drevesu, pravico imate tudi vprašati, od kod tako čvrsta in barvita zelenjava sredi zime… Potrošnik, v iskanju pravice do zdrave prehrane in poštenih proizvodov, nikoli ne sme odnehati. In tu mu mora na pomoč priskočiti tudi država, z vsemi inšpekcijami in ostalimi institucijami, ki morajo skrbeti za to, da imamo na mizi vsaj približek tistega, kar sami mislimo, da smo kupili.
Jakob
