Pogovarjali smo se z Ajdo Stino Turek

0
420

O Encontro – Na zmenku

Ajda, odkar si imela lani marca turnejo po Sloveniji s tvojim avtorskim CD-jem si z najvišjimi ocenami Summa Cum Laude diplomirala na Berklee College of Music v Bostonu in se preselila v New York. Kako je prišlo do selitve prav tja?
New York je mesto, za katerega se večina Berkleejevih študentov odloči po koncu študija. Ker je moje področje jazz petje in pa musical theater, se mi je to zdelo najbolj primerno. Je mesto, ki resnično nikoli ne spi, ogromno je koncertov po klubih, kjer imaš tudi možnost nastopati. Je pa res, da moraš zato, ker je toliko možnosti za oglede raznih prireditev, ki jih enostavno moraš videti, vstopnine pa so visoke, obrnit vsak dolar petkrat, da pristane na pravem mestu. Veliko Berkleejevih diplomirancev gre tudi v Los Angeles. Sem jih šla obiskat in videla, da tam brez avtomobila praktično nikamor ne moreš. Mi je bilo pa tam bolj všeč podnebje, narava in pa hrana. V New Yorku pa je promet s podzemno železnico tako super urejen, da si lahko vsak trenutek povsod, ne glede na razsežnost mesta. Tudi zato mi je všeč.

Da sedaj lahko živiš v Ameriki, si morala po diplomi dati vlogo za pridobitev OPTja. Poveš kaj več o tem?
OPT je ameriško dovoljenje, ki omogoča tujim študentom, ki uspešno zaključijo študij, da eno leto lahko legalno delajo v ZDA na področju, na katerem so se izobrazili. Se pravi, jaz imam možnost, da nastopam, učim petje, organiziram dogodke povezane z glasbo, lahko bi delala v glasbeni industriji, recimo.

Kakšen je New York, urejenost, hrana, varnost, kakšni so ljudje? Kje ti živiš?
New York je noro mesto, polno različnih kultur, zmešanih ljudi tako in drugače, a tudi najbolj kul ljudi, ki uživajo v eksperimentiranju in izzivajo s svojo zunanjo podobo. Skoraj vse punce imajo umetne trepalnice, lasulje in umetne nohte, sploh črnke. Pa seveda zelo lepe bele zobe in še kako zanimive stile oblačenja. V New Yorku si res lahko privoščiš vse, celo jaz si dovolim biti «odštekana«, no saj malo. Mene velikokrat ustavijo na cesti in mi pohvalijo moje lase. In to mi prav polepša dan.
Živim v South Bronxu, zraven Yankee Stadiona in ta predel je res varen, saj so v bližini sodišča in zato tudi veliko policije. Nekaj neprijetnih situacij je sicer bilo, ampak to samo na podzemni. Recimo, parkrat se mi je zgodilo, da sem bila v vagonu priča samozadovoljevanju. Ampak se moraš pretvarjat, da tega ne vidiš in greš dalje. Slušalke v ušesih me vedno rešijo neprijetnih situacij. Dokler mislijo, da jih ne slišiš in ne opaziš, ti nihče ne bo težil.

Lansko leto si ob Dnevu državnosti nastopala v Washingtonu na slovenski ambasadi. Kako je bilo?
No, to je bila zame seveda res velika čast, ko so me povabili, da sem zapela slovensko in ameriško himno pred domačimi in tujimi diplomati in predstavniki slovenskih podjetij v ZDA. Vsi so bili nastopa zelo veseli. Starejša Američanka se je celo zjokala, ko sem zapela ameriško, tako ji je bilo všeč, meni pa njena reakcija. Škoda edinole, da sem se morala takoj naslednji dan vrniti v Boston, saj sem imela obveznosti na Berkleeju. Vsa taka srečanja so mi zelo pri srcu, ker me za par uric vrnejo nazaj domov v Slovenijo, ki jo seveda zelo pogrešam.

Ob martinovanju sta z vibrafonistom Vidom Jamnikom nastopala v cerkvi Sv. Cirila na Manhattnu, ki jo vodi frančiškanski pater Martin Krizolog. Je pater res tako prijeten človek, kot se govori?
Ko se z njim pogovarjaš, se ti zdi, kot da se poznata že leta. Seveda je izredno razgledan in strpen do vseh ljudi. Vsakič z užitkom poslušam njegove zgodbe, saj se iz njih tudi dosti naučim o svetu, ljudeh in zgodovini. Večkrat se namreč z Vidom ustaviva v cerkvi, kadar greva na tisti konec Manhattna, samo da ga pozdraviva. Prideva za 5 minut in na koncu se pogovarjamo po uro ali dve.

Videla si tudi stavbo Združenih narodov od znotraj in nastopala na sprejemu ob Prešernovem dnevu. Z ostalimi Slovenci, ki živijo v New Yorku, si se udeležila tudi košarkarske tekme, v kateri je igral Luka Dončić.
Taki sprejemi in razne proslave in praznovanja so res skoraj edina možnost, da nekako ohranjam stike z vsemi Slovenci tukaj v New Yorku, ker drugače smo itak vsi čisto zasedeni. Pa vedno je potem še kaj slovenske hrane, ki jo res zelo pogrešam. Košarkarska tekma je bila super, Slovenci smo se je udeležili skupaj. Bili smo zelo glasni, seveda. Kaj bi bilo, če bi bila cela ekipa naša!

V drugi polovici maja prihajaš domov. Kakšen bo tokrat program tvojih koncertov, na katerega boš pripeljala svojega prijatelja, ekvadorskega glasbenika Gersona Eguigurena?
Z Gersonom, izjemnim glasbenikom, pevcem, violistom in violinistom, bova pripravila koncerte z brazilskimi vokalnimi dueti. Turnejo sva poimenovala O Encontro, kar pomeni »na zmenku«, nekakšen zmenek med Brazilijo, Ekvadorjem in Slovenijo. To bodo zelo intimni večeri, najini glasovi se bodo prepletali samo ob spremljavi kitare, tolkal in viole oz. violine. Koncerti bodo le trije in sicer 18. maja na gradu Zaprice v Kamniku, 23. maja v Mini teatru v Ljubljani in za zaključek 30. maja v domžalskem Blunoutu. Vmes bomo 21. maja dopoldne gostovali še v oddaji v živo na Radiu Slovenija. Pela bova v portugalskem jeziku, eno ali dve skladbi pa v španskem in v slovenščini. Z nama bodo sami odlični glasbeniki in sicer kitarist Marko Čepak in tolkalca Vid Ušeničnik in Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta, ki bo zaigral tudi na violino.

Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?
Brazilska glasba naju je močno povezovala skozi šolanje na Berkleeju. Vsakič, ko sva se srečala na šoli, in želela skupaj nekaj zapeti, sva pristala na brazilskih pesmih, saj so te tako pozitivne in sproščujoče, portugalščina pa je zelo topel jezik. To naju je spravilo v dobro voljo ob napornih dnevih.

Lahko poveš še kakšno zanimivost o Garsonu?
Že pri enajstih letih je bil solist pri Polyphinic Children’s Choir in je z njimi nastopal po Evropi in predstavljal Ekvador na Olympics Choir Competition v Bremnu 2005. Kmalu je postal zelo poznan pevec tradicionalne latinsko-ameriške folklorne glasbe v Quitu. Temu so se vrstili nastopi s priznanimi glasbeniki s celega sveta, pel pa je tudi na inavguraciji ekvadorskega predsednika Rafaela Correa leta 2013 in pa na sprejemu sedanjega pred-sednika Lenína Morena, ko je leta obiskal Boston leta 2018. Je ustanovitelj in umetniški direktor glasbene skupine “Vocal Acapella Quartet Muzu” in po svetu organizira delavnice osnovane na vokalni improvizaciji in spontani kompoziciji.

Sicer pa še vedno ostajaš pri jazzu ali morda želiš spremeniti glasbeni stil?
Jazz je nekakšna moja podlaga, ki bo vedno ostala in me še vedno zanima, ampak raziskujem tudi druge stile in se nočem fokusirati samo nanj. Rada bi bila vsestranska pevka, ki je sposobna dobro zapet vse. Jazz le nima tako široke publike, s širitvijo glasbenih stilov pa imaš tudi več priložnosti sodelovati pri različnih projektih. Poleg tega tudi uživam peti vse mogoče, od opere, musicala, r&b-ja, rokovskih skladb, šansona do popevke. Več znaš, več poti se ti odpre. Danes je tako. Ni več dovolj, če si dober samo v eni stvari.

BB
Foto: Luis Arturo Zavaleta Alcántara

Oglasno sporočilo