Novinarka in publicistka Milena Miklavčič: »Ker partner ni takšen, kot je denimo »Gorski zdravnik«, je potem, ko se med poliže, vse narobe!«

0
295

Milena Miklavčič je duša, ki daje oporo, razbija kuliso iluzij in nas nauči, kako se bojevati, če izgubljamo bitko. Pri raziskovanju preteklosti se osredotoča na medčloveške odnose. Nemalokrat trpke usode naših prednic in naslednic je nanizala v dveh knjižnih uspešnicah Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zdaj za novo knjigo zbira pričevanja o moških.

 Kako redefinirati zgrešene predstave o spolnosti, ki smo jih nabrali v otroštvu?
S pritiskom na gumb je to nemogoče. Za vsako spremembo v življenju je potreben čas in velika želja, tudi potreba, da iz svojega življenja naredimo nekaj, kar nam bo ponovno v veselje. Mnogi si pomagajo tudi s strokovno pomočjo, a ni tako redko, da jo poiščejo zgolj zato, ker so prepričani, da bo ta terapevt naredil čudež. Ne bo ga! Spreminjati sebe je strašno dolg proces, to je trnova pot! Ko stopimo nanjo, nas bo bolelo, kričali bomo in jokali. Le najbolj vztrajnim bo na koncu uspelo, da bodo prišli do kolikor toliko spodobnega cilja. A s spomini, ki bodo še zmeraj ostali, se bodo- četudi močnejši – morali še naprej spopadati. Pogosto pomaga, da začnejo pisati, se pogovarjati in o tem, kar jih je mučilo, spregovorijo na glas.

Bi lahko našteli nekaj teh zgrešenih predstav o spolnosti?
Ena najbolj pogostih predstav o spolnosti, ki so jo nekoč, pa kaže, da tudi danes,  dobivali mladi, je, da je spolnost umazana, grda. Da prinaša eno samo trpljenje, da spolnost uporabljajo zlasti moški, da zapeljejo uboga, naivna dekleta. Želeti si spolnosti je za marsikoga nekaj nezaslišanega, zlasti še, če si jo želi ženska. Ko se z mladimi pogovarjamo o spolnosti, jo moramo prikazovati skozi ljubezen. Ker najprej je ljubezen, najprej so čustva, najprej je velikanska želja po dotikanju, po poljubih, po predanosti, potem šele je na vrsti – spolnost.
Žal pa se je spolnost danes pri marsikomu izrodila v ”potrebo po seksu”. Brez obveznosti, brez čustev. Kar mraz me strese, ko mi pripovedujejo, da jih takšna spolnost brez težav osrečuje.

Nek psiholog je enkrat zapisal, da intenzivna privlačnost spolnega dogajanja pri mnogih popusti šele tedaj, ko globoko duhovno doživljanje vse čutne užitke postavi v senco nepomembnosti. Kaj pravite na to?
Mešati nekaj, kar je naravno, spontano, neskončno lepo – z duhovnostjo, bog ne daj ezoterično, ni ravno na mestu. V prvi polovici 20. stoletja so spolna dogajanja mešali s katoliško vero, pa vemo, da se vsaj za ženske, ni dobro izšlo. Skratka, v postelji, ko se imata dva neskončno rada in bi rada počela vse in še marsikaj, kar bi jima bilo všeč, nek tretji nima česa iskati, četudi je to duhovnost. Morda bi na tem mestu dodala, da tudi pes (maček) ne nadomesti človekove bližine. Tisti, ki trdijo, da se motim, so oropani za ljubezen v pravem pomenu besede. 

Bi lahko dejali, da je spolnost Zahodnjaka obremenjena z mnogimi razmišljanji in dilemami in je daleč proč od tega, da bi bila spontana?
Zahodnjaki smo postali blazno razvajeni. Samo poglejte, kakšen cirkus zganjamo že pri prehranjevanju, pri vzgoji otrok, pri odnosu do živali, sebe, sveta nasploh. Vsakršna zdrava pamet nas je že zdavnaj zapustila, žal. Človek, ki pri hrani komplicira, namesto da bi jedel, ni lačen. Enako je v spolnosti: s premnogimi razmišljanji hočemo skriti, da v duši zaman iščemo spontanosti, ki dva, ki si zaželita drug drugega, potegne v naročje.

Zakaj so po vašem mnenju partnerski odnosi vse bolj plitvi?
Ni vse, kar je sodobno, zlata vredno. Bom odgovorila okoli riti v varžet. Koliko od tistih, ki se zavzemajo za čisto okolje, ve, da sodobna moda uničuje naravo na vseh ravneh? Kar oblečemo in obujemo, je povezano z desetino vseh emisij toplogrednih plinov, ogromno porabo vode in kupi odpadkov. Ljubezenski nasveti, ljubezenske knjige, ljubezenske nadaljevanke – vse našteto je za nek pristen ljubezenski odnos bolj uničujoče kot na stotine emisij toplogrednih plinov! Zakaj? Zato, ker v napisanem iščemo ideale, ki jih v praktičnem življenju pogosto ni. Danes so generacije postale popolnoma odvisne od tega, kar jim ponuja internet, mediji, ljubiči, televizija…In ker partner ni takšen, kot denimo gorski zdravnik, je potem, ko se med poliže, vse narobe…V neko zvezo se zaljubljeni pogosto spustijo z idealno predstavo, ki jo obesijo na partnerja, niti približno pa se vanj ne zaljubijo zato, ker bi v njem videli človeka iz mesa in krvi, z vsemi napakami vred. In vrlinami, seveda. Še en preizkušen nasvet: ko se zaljubljate, imejte pred očmi predvsem partnerjeve lastnosti, ki so vam zoprne in jih težko prenašate. Če se vam bo zdelo, da jih boste kasneje, ko bosta že par, lahko prenašali – ste na konju!

Menda se je težko strinjati z načinom, s katerim je Cerkev skušala doseči čim več spolne discipline med verniki in neverniki. In sicer z zelo obremenjujočim obtoževanjem, ki slabo vpliva na duševnost posameznika.
Drži, da je imela nekoč Cerkev v medsebojnih odnosih veliko vlogo in še večji vpliv. Moralo je biti grozljivo, če so še škofa Jegliča obsodili, da je bil pornograf in to zaradi nekaj čisto vsakdanjih nasvetov, ki jih je dal vernikom.
Moramo se zavedati, da cerkvenih naukov, četudi nekateri niso slabi, danes skoraj nihče več ne upošteva. Niti deset Božjih zapovedi ne, pa bi jih morali, ker so univerzalne. Ena velika ”Cerkev” z vsemogočnim vplivom je postala televizija, internet, potrošniška družba nasploh. In če dodamo še različne ezoterične duhovnosti, pa šlogarice in podobne, verjemite, da je naivnost običajnega človeka dnevno na preizkušnji. Preveč jih je, ki različnim vplivom prehitro podležejo.
Naredite preizkus: Spustite na družbena omrežja lažno novico, da bo seks boljši, če pred njim pojeste živo žabo, verjemite, upoštevalo vas bo ogromno ljudi. (smeh)

Nekoč ste dejali, da nimamo več moralnih zavor, ker smo Boga vrgli ven. No, pač v Cerkvi naj bi bilo, vsaj formalno gledano precej Boga pa vseeno ne moremo, ko pogledamo ne pedofilske ekscese in še kaj, govoriti o morali. Kaj pravite?
Večkrat sem že povedala, da je četrta božja zapoved, ki pravi:”Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji”, naredila ogromno slabega. Zaradi striktnega in dobesednega upoštevanja se je nad otroki tako znotraj družine, šole, sploh pa v odnosu med duhovniki in otroki, naredilo toliko zla in gorja, da si ne moremo niti predstavljati razsežnosti tega zla. Včasih se mi zdi, kot bi imeli ljudje vgrajen nek čip, ki ne dovoljuje, da razkrivamo sprevržence, ki zlorabljajo otroke, ženske, fante. Spominjam se neke ženske mojih let, ki jo je oskrunil duhovnik. Ko je povedala mami, ji je ta zamašila usta z besedami:”Molči, duhovnik je to storil s posebnim namenom, ki ga ti, ker si otrok, ne moreš videti.”
Grozote, ki prihajajo na dan, so strašljive. Pa ne toliko zaradi tistih, ki so jih počeli, kot zaradi onih, ki so zanje vedeli, pa so molčali.

Cerkev ima na primer negativen odnos do samozadovoljevanja, gledanja razgaljenih teles v revijah, predzakonskih spolnih odnosov, skoka čez plot, kaj pa o vsem tem pravite vi?
(smeh) Kar se samozadovoljevanja tiče so v svojih ortodoksnih stališčih postali precej popustljivi. Kot vem, duhovniki tudi razumejo, da mlade med odraščanjem golota privlači. Skoraj bi si upala reči, da so to ”golo” fazo dali skozi tudi duhovniki, ko so bili v puberteti. Nekoč sva se pogovarjala z enim od njih. Na vprašanje o predzakonskih spolnih odnosih mi je zelo trezno in realno odgovoril:”Uradno sem, seveda, proti, da se jih prakticira, neuradno pa bi me mičkeno zaskrbelo za par, ki se želi poročiti, pa vztraja v vzdržnosti dve, celo tri leta. Kaj pa, če je z njunim seksualnim nagonom kaj narobe?
Skratka, le pri skokih čez plot, se mi zdi, imamo enako mnenje. Pokažite mi enega, ki bi skoke čez plot odobraval?!

Tantrični teksti samozadovoljevanje brez fantaziranja o neki posebni osebi uvršča celo med zaželene prakse samega s sabo… Človek se lahko menda ljubi tudi z zvezdami in s soncem…
Ja, ja, seveda, seveda, pa Sava tudi teče v Severno morje. Kaj naj rečem drugega?!

Kakšna spolnost je za vas moralno nevtralna?
Ojej, pojma nimam. Tudi briga me ne, kaj se dogaja v drugih spalnicah. Če se dva odločita, da mož skače na ženo z lestenca, ki visi nad posteljo – naj. Kdo sem jaz, da bi jima tovrsten užitek prepovedovala ali se nad njim celo zgražala?!

In kakšna moralno obremenjena?
To so tiste prakse, ob katerih se mi obrača želodec: menjava partnerjev, (svinganje), kakšen sado-mazo, davljenje med spolnim odnosom, živalski seks (tudi pri nas ga je menda kar precej), seks z mrtvimi (nekrofilija), seks ob povzročanju bolečine partnerju…Teh anomalij, ki bi morale biti – po moje – deležne tudi psihiatričnega zdravljenja, je še precej.

Zakaj menite je v družbi zelo navzoč seksizem? Bi lahko dejali, da je slednji le reakcija na tabuiziranje spolnosti?
Eh,ja, s tem seksizmom smo postali pretirano obremenjeni! Ne smemo reči ženski, da je debela, neumna, trapasta kot noč. Včasih smo že prav smešni, ker bi prepovedali vsako ”kozo” ali ”trapo”. Z vso gotovostjo lahko trdim, da seksizem nima nobene veze s tabuiziranjem spolnosti. Včasih, ko so imeli do spolnosti bolj spoštljiv odnos kot danes, so se ljudje pač izražali bolj sproščeno, bolj odkrito, istočasno pa so kazali do ženske več spoštovanja. Danes pa, ko seks gleda že iz vsake paštete, ko mi gre na jok, ko berem, da bi starši radi svojemu otroku menjali spol, ko je še malodane v plenicah, pa je seksizem že vse, kar nekomu ne paše, četudi tisti, ki ga obtožijo, da je seksist, govori resnico. To pretiravanje mi ni čisto nič všeč.

Kaj pa je po vašem vzrok potlačevanju spolne energije pri ljudeh?
Predvsem vzgoja. Ko otrok gleda, kako mama zavija z očmi, ko jo oče hoče pobožati ali obratno, si bo to zmrdovanje ob dotiku zapomnil za vse večne čase. Poznam tudi takšne, ki so odraščali v zelo odprti družini, ko so poletja preživljali na nudistični plaži, ko sta se starša po hiši sprehajala gola, v želji, da tudi otrok nekoč krene po podobnih poteh. A se je zgodilo ravno obratno: prenasičenost z golimi ritmi, lulčki in vaginami je v otroku prebudil gnus, ki si ga ni znal razložiti niti sam.

Verjetno ste seznanjeni s fenomenom seksualne zasvojenosti pri ljudeh…Povejte kaj o tem…
Poznam jih nekaj, vsi pa so se zaradi zasvojenosti že zdravili. Zasvojenosti niso ne dobre ne zdrave. Pa ni važno, je to hrana, delo ali seks.

Govorite o tem, da so pred časom moški hoteli spolnost od svoje žene trikrat dnevno, zakaj so bile spolne potrebe takrat tako zelo pomembne? Kaj pa druge potrebe, kot so srčne, duhovne, potrebe po globalnem občutenju smisla, nežnosti in občutki pripadnosti? Bi lahko rekli, da moški sploh imajo te potrebe ali pa so bolj genitalno usmerjeni?
Nekoč je bil spolni nagon daleč, daleč večji, kot je danes. Žal je bila spolnost namenjena zgolj in samo ”razmnoževanju”. Ko je škof Jeglič leta 1908 napisal znamenito rdečo knjižico, ki jo je namenil zakoncem, v njej pa poudaril, da mož in žena lahko ležeta skupaj, četudi žena ni več v rodnem obdobju, so ga takratni liberalci obdolžili, da je pornograf. Še po drugi svetovni vojni, celo še v devetdesetih letih so mnogi imeli spolne odnose le v soboto, ko so se umili v lavorju ali škafu. Potem so legli pod odejo in ugasnili luč. Ljubezen so si izkazovali na drugačne načine kot danes, kar je logično. Generacije, ki so doživljale ljubezen pred vdorom interneta, so se obnašale drug do drugega bolj ljubeče, bolj srčno, bolj iskreno kot se danes. Upam si trditi, da bo digitalni svet zdaj zdaj povozil tudi tisto, najlepše, kar bi se moralo dogajati med dvema človekoma, ki se imata rada: željo po nenehni bližini, po dotikih.

Bi lahko živeli brez moškega in družine? Bi bili izpolnjeni? Se vam zdi, da je pri ženskah potreba po družinskem življenju še bolj izražena ali pa gre za privzgojeno potrebo?
Mislim, da ne. Mož je tisti, ki je moja druga polovica, drugi jaz. Z njim imam štiri otroke, poznam ga vsaj tako dobro, kot morda on pozna mene. ”Morda” rečem zato, ker smo ženske bolj pronicljive, kot so moški. (smeh) Veliko mi pomenijo dotiki, objemi, druženja, varnost. Ženske (prijateljice) so pač nekaj ali nekdo, ki pride na enourni čvek in – gre. Ne predstavljam si, da bi morala sobivati z žensko ali ženskami. To ni zame. Družina mi pomeni zelo veliko. Podobno kot zrak, hrana, voda. Sem zelo družinski človek in prav tako si ne znam predstavljati, da bi živela sama.

Kaj pomislite ob besedah mati, domovina, Bog?
V bistvu obstajata dve inačici: ob prvi pomislim na dom, na cerkev na Ledinici (čeprav vanjo poredko zaidem), na kraj, kjer živim, na mir, varnost, ljubezen, ki jo čutim.
Ni mi pa všeč, ko slišim, da se ob omembi teh treh besed danes mnogi norčujejo. Ne razumem ljudi, ki ne znajo ceniti belega kruha, ki ga imajo vsak dan na mizi. Če ne bomo znali ceniti matere domovine, če ne bomo znali ceniti vrednot, ki smo jih podedovali od praprednikov, nas bo pobralo in tujci nas bodo preplavili in pojedli za malico.

Kakšen je vaš pogled na feminizem?
Mislim, da se je feminizem v zadnjem času izrodil. Več pa ne bom rekla, da mi ne bo kdo navil ušes.

V družbi je vse več brezpravja, revščine, nasilja in ljudi, ki potrebujejo psihiatrično pomoč. Zakaj je po vašem tako?
Oh, razlogov je obilo. Eden med njimi je ta, da ne živimo več prizemljeni. Radi bi imeli vse, kar nam ponuja internet, mediji, kar vidimo v trgovskih centrih. Vse to, zaradi česar danes – na videz – bolje živimo, nas bo prej ali slej pokopalo. Če ne drugače pa v duhovnem smislu. Preveč ljudi je, ki pričakujejo, da jim bo vse, o čemer sanjajo, padlo v naročje samo od sebe. Preveč je egoizma, tekanja za užitki. Že dolgo nazaj smo pozabili na rek : Pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal.
Ko smo se leta 1977 vselili v novo hišo, je bila izdelana le ena soba. Pa nam ni bilo hudega, tudi ničesar nismo pogrešali, ker smo verjeli, da bomo ob vsaki plači naredili kakšno malenkost več, da nam bo boljše. Danes bi ob podobni situaciji okoli nas skakale socialne delavke, dobri ljudje bi zbirali denar, da bi nam pomagali, ker živimo človeka nevredno življenje.
Ko bi znali uživati v majhnih stvareh, ko bi nehali kukati k sosedu in mu bili nevoščljivi, ko bi iz tistega, kar imamo, ustvarili lepši jutri, bi bilo marsikaj drugače. Mislite, da so tisti, z jahtami, najsrečnejši na svetu? Niso!

Za konec povejte še, ali je po vašem enako narobe, če od spolnosti pričakujemo najvišjo izpolnitev ali pa, če čez vse cenimo spolno vzdržnost?
Spolnost je nekaj naravnega, kar nam je bilo dano. Spolnost ni samo seks, so tudi ali predvsem čustva. To so objemi, dotiki, poljubi. Tisti, ki gleda na spolnost, ne da bi jo povezoval z ljubeznijo, predanostjo, zvestobo, če hočete, tudi v spolnosti ne bo srečen.

Saša Bešter

 

Oglasno sporočilo