Neposredna, odločna in vztrajna. Predsednica sindikata Mladi plus in obraz petkovih protestov Tea Jarc. Tista Tea, ki je namesto otroških knjig raje brala Ustavo in znala videti tudi lepo v izkušnji bivanja v begunskem taborišču v Palestini. Z njo smo se pogovarjali o času, v katerem živimo, o vladi, ki se menda boji ljudstva, in epidemiji.
Že od malih nog ste bili menda navdušeni nad ustavo, ki ste jo brali raje kot otroške knjige. Od kod, mislite, ta naravnanost?
Jaz bi bolj rekla, da je šlo morda za splet naključij, da smo imeli Ustavo doma in mi je pritegnila pozornost, ker sem bila že takrat radovedna in me je vse zanimalo. Ko sem jo prebrala, sem začela razmišljati, kaj sploh je ta dokument in zakaj se ne udejanja v praksi, če je tako lepo napisan. To me je gnalo naprej, da sem raziskovala možnosti za implementacijo zakonov.
Kot študentka prava ste pomagali v begunskem taborišču v Palestini. Kako bi opisali to obdobje?
Jaz sem šla tja zato, ker sem želela spoznati nekaj novega. Že v Sloveniji sem spoznavala ogromno krivic, povezanih z begunsko krizo, ki je bila močna od leta 2015. To je izkušnja, ki me je najbolj zaznamovala, saj sem v begunskem taborišču živela z družino, ki je vse svoje življenje preživela na okupiranem območju. To je bila ena izmed mojih najlepših izkušenj, zagotovo pa tudi ena izmed najtežjih, ker sem videla ogromno trpljenja in krivic in spoznala, da pravo in mednarodne inštance ne naredijo nič, da bi bilo tem ljudem kaj bolje. Videla sem, da se dogaja ogromna krivica tem ljudem, kaotično stanje in vsakodnevno kršenje človekovih pravic.
Ste na čelu Sindikata Mladi plus, predsedujete pa tudi Odboru za mlade Evropske konfederacije sindikatov. S kakšnimi delovnimi izzivi se srečujete?
Srečujem se predvsem s preobremenjenostjo in z zelo širokim spektrom delovanja. Na obeh funkcijah se primarno ukvarjamo s položajem mladih na trgu dela, znotraj Sindikata mladi plus gledamo bolj nacionalni vidik, na evropski ravni pa razvoj tega področja na evropski ravni. Skušamo vplivati na politike z namenom, da bi se položaj mladih izboljšal. Ampak ti izzivi, s katerimi se srečujejo mladi, na žalost ne pojenjajo ampak se s spremembami na trgu dela težave povečujejo. Zdi se, da je vsaka mlada generacija izgubljena generacija, da nismo uvedli nekih sistemskih sprememb. Ugotavljamo, da ni sistemskega prehoda mladih iz izobraževanja na trg dela. Tudi vajeništvo in pripravništvo je precej neurejeno, tu so še prekarne oblike dela, z vsem tem pa je povezana tudi stanovanjska problematika.
Ali ne bi bilo bolj smotrno, da bi apelirali na čim večje število mladih za vključitev v aktivno politiko in tako od »znotraj« dosegali cilje, kot jih pozivati, naj se vsake štiri leta množično udeležijo volitev? Imajo sploh izbiro?
Absolutno se mora apelirati na mlade, da se vključujejo v politično delovanje, pri čemer pa bi jaz rada poudarila, da politično delovanje ni samo strankarsko delovanje. Pomembno je tudi redno odločanje in ne le odločanje na vsake štiri leta. Država bi morala spoštovati mnenja ljudi in vzpostaviti nove mehanizme za sodelovanje in oblikovanje odločitev. Mladi so tudi izjemno aktivni na protestih, to je skupina, ki ni brezbrižna, ji pa morda ni blizu ta strankarska dimenzija. Mislim, da je to treba spoštovati in vzpostaviti drugačne mehanizme, kjer bodo mladi lahko prispevali.
Pripravljate seznam »zahtev, želja, …«, ki ga boste naslovili na vse stranke, in tisto, ki ga bo v največji meri programsko »pokrila«, boste podprli. Zakaj sploh potrebujete posrednika? Ali ne bi sami neposredno to bolje uresničili? Se ne bojite izneverjenj, saj smo priča vsakodnevnemu »požiranju« besed strank, da o poslancih ne govorimo?
Jaz bi tudi najprej dala popravek. Mi nismo nikdar rekli, da bomo podprli katerokoli stranko, trenutno mi ne bomo podpirali nobene. Bomo pa s tem, ko bomo podali te zahteve, predstavili različne stranke. Ljudje namreč mislijo in govorijo, da so levi isti kot desni, da ni alternative. Tako govorijo, ker so razočarani. Mi s temi zahtevami želimo soočiti stranke, da se opredelijo do ključnih vprašanj. Ne gre za to, da bi mi želeli prevzeti oblast ampak mislimo, da morajo ljudje informirani oditi na volitve in oddati glas za katerokoli stranko, za katero mislijo, da zagovarja njihovo prepričanje. Upamo, da bomo končno prisilili stranke, da se opredelijo do določenih ključnih vprašanj. Tukaj gre za idejo, da mora biti ravno civilna družba tista, ki postavlja agendo, tista, ki postavlja politiko. Politične stranke jaz vidim le kot podaljšek volje ljudi. Gre za to, da se udejanja ideja demokracije.
Bi lahko dejali, da je že skrajni čas, da po tridesetih letih pride do korenitih sprememb, če hočemo, da bo zanamcem ostalo še kaj Slovenije? Mislite, da je to možno doseči s civilnimi gibanji, nevladnimi organizacijami?
Absolutno mislim, da je treba narediti konkretne reforme na vseh različnih področjih. Problem ni samo ta vlada ampak strankarsko delovanje zadnjih 30 – tih let, ker se zdi, da so vse te stranke delovale po lastnem interesu, vse prevečkrat pa preslišale mnenje ljudi. Odgovor je v civilni družbi. Civilna družba, če je združena, če je artikulirana, če je povezana, kako torej vpliva na politiko. Te reforme so mogoče, saj proces, v katerega smo mi sedaj vpeti, to dokazuje. Vzpostavili smo močno koalicijo različnih organizacij, od organizacij s področja kulture, sindikatov, okoljevarstvenih, mladinskih organizacij in upokojenskih organizacij in akademske sfere in skupaj pripravljamo ta skupek zahtev. Verjamem, da politične stranke tega ne bodo mogle več ignorirati. Cilj je ustvarjanje politike, ki bo politika za ljudi in dobrobit okolja, ne pa za gospodarske interese, za interese lobijev in strank.
Ali je kakšna razlika med vašo aktivnostjo (petki) in opozicijo?
Jaz bi rekla, da je razlika v aktivnosti, mislim, da smo petkovi protestniki in protestnice bolj aktivni kot sama opozicija. Mi smo tudi na petkovih protestih pozivali opozicijo, naj bo bolj aktivna, naj naredi vse, kar je v njeni moči, da zaustavi to vlado. Jaz bi tudi pač rekla, da je razlika v tem, da združujemo posameznike, posameznice, civilno družbo, ne pa stranke. Stranke so del političnega ustroja in ne del civilne družbe. Mi na naših protestih nudimo več možnosti, da se vsak glas sliši. Smo tudi vztrajni, saj že več kot osemdeset tednov, torej vsak teden razgaljamo neke sporne zadeve, bi rekla, da smo splet vztrajnosti in strokovnosti in na drugi strani kreative, kar pa mislim, da opoziciji manjka.
Mislite, da se z aktiviranjem množic doseže več kot z neposrednim predlaganjem in odločanjem v parlamentu?
V demokraciji mora največjo vlogo odigrati ravno množica, ljudstvo, tako, da če želimo zasledovati principe demokracije, moramo delati z ljudstvom kot s takim, ne pa samo z dotičnimi izbranimi poslankami in poslanci. In, če bi obstajala povezava med množico in med poslanci, potem bi morda lahko govorili o neki pravi demokraciji.
Ste eden najbolj prepoznavnih obrazov petkovih protestov. Mislite, da država protestnike kriminalizira?
Oblast že od samega začetka žali protestnice in protestnike in ne samo to, jih tudi kaznuje in javno napada. Celo zelo aktivno so preprečevali pravico do protesta, kar smo morali mi izpodbijati na Ustavnem sodišču. In dokazovati, da mora biti pravica do protesta zavarovana. In tudi Ustavno sodišče nam je v tem primeru pritrdilo, naročilo vladi, da ne sme kratiti te pravice, žal pa vlada ne posluša niti Ustavnega sodišča.
Se oblast boji ljudstva?
Da. Janez Janša se zagotovo boji ljudstva, ker le – to opozarja na to, kar počne narobe. Ker ga je spregledalo, ker ga je razkrilo, ker so žvižgači razkrili koruptivne posle, ker smo kritični do njegovega komuniciranja na Twitterju, ker smo kritični do njegovih spornih potez, kako na primer imenuje svoje ljudi na inštitucije, ki bi morale biti neodvisne. Zanj je problem, ker nasprotujemo njegovemu napadu na medije, ker ne pristajamo na to sovraštvo, ki ga on želi širiti. Ker je toliko ljudi kritičnih do delovanja vlade in Janeza Janše osebno, se seveda bojijo teh ljudi, ki si danes še upajo spregovoriti. Jasno je, da Janez Janša želi utišati vse kritične glasove, in, da mu gre zelo na živce, da mu to še ni uspelo.
Mislite, da je epidemija preveč razdelila ljudi in iz njih potegnila njihovo temno plat?
Na žalost, res. Mislim, da smo priča največji polarizaciji slovenske družbe, delimo se na cepljene in necepljene, kar je posledica diskurza te vlade, slabe komunikacije, niso uspeli ljudem približati te tematike na način, da bi jo razumeli. Ta sovražnost, ki jo je v sami komunikaciji pričela vlada, se sedaj prenaša na vse ostale ljudi.
Bi lahko dejali, da se borite z mlini na veter, ko protestirate?
Da, ne nek način res, na žalost vlada še ni odstopila. Ker se zdi, kot da vsak teden ponavljamo iste zahteve, ki pa se ne uresničijo, ti mlini so ogromni mi pa smo neka množica, ki je nemočna. Ampak po drugi strani mislim, da je to edino smiselno. V trenutku, ko bi se nehali boriti, bi oblasti dali proste roke, da počne vse, kar si želi. Že sedaj vidimo, da ta vlada izrablja epidemijo za lastne interese. Če ne bi bilo kritičnega odziva ljudi, se bojim, kakšne poteze bi vse lahko vlekla vlada. Tako, da vidim ogromno smisla v tem, da se opozarja, da se razgalja grozne zgodbe in posle te vlade. In, da se ne samo čaka, ampak, da se aktivno borimo za neke druge vrednote.
Kako je biti vodja protestnikov v Sloveniji?
Jaz ne bi rekla, da sem vodja, morda sem prevzela malo bolj vidno vlogo, ampak bi res rekla, da bi se ti protesti zagotovo nadaljevali tudi brez mene. Ljudje želijo priti na ulico in izraziti svoje mnenje, ne želijo le ostati doma in gledati poročila, recimo. Protesti so se začeli spontano in bi se nadaljevali brez mene, zato, ker ljudje moramo imeti možnost, da smo kritični. Ta izpostavljana vloga pa je tudi breme, ker to pomeni, da te tudi nasprotna stran, torej vlada, veliko bolj napada, žali, grozi, otežuje življenje meni. Res ni vedno prijetno.
Zakaj ljudje volijo nastopače in lažnivce?
Ker so razočarani nad politiko in želijo verjeti v preproste odgovore, v preproste rešitve. Verjamejo v neke besede, ki so všečne, premalo se zavedajo kompleksnosti nekaterih problemov, premalo se poglobijo v izbor neke problematike in potem je najlaže slišati neko zabavno opazko in misliti, da je to rešitev. Ali pa neko populistično mnenje. Ljudje ne zaupajo politikom in pristanejo na prvo rešitev, ne da bi se torej želeli resno začeti ukvarjati s tem vprašanjem. Seveda je to tudi težko v poplavi informacij, moramo se zavedati, da živimo v svetu, kjer je zelo težko preceniti, katere informacije so verodostojne katere ne. Živimo v svetu, v katerem se pojavljajo fake news, ogromno družbenih omrežij je, kjer politiki pišejo marsikaj, tako, da jaz bi rekla, da ljudje izberejo lažjo opcijo in to je populistična propaganda.
Kakšno je vaše mnenje o anticepilskem gibanju?
Jaz osebno sem cepljena in zagovarjam, da je potrebno biti solidaren in upoštevati ukrepe, ki bi zajezili epidemijo. Dejstvo je, da dandanes vsak dan umre dvajset ljudi zaradi te epidemije in to je nesprejemljivo. To je nekaj, kar bi nas moglo vse zbuditi. To ni nek virus, ki ne bi obstajal, ampak zelo močno obstaja in ljudje umirajo zaradi tega. In verjamem, da je nekatere ljudi strah, da imajo dvome, da ne poznajo cepiva, zato bi morala vlada bolje informirati ljudi. Razlog, da je tako veliko ljudi skeptičnih, je predvsem v slabem komuniciranju vlade. Se mi pa zdi izjemno sporno, da ta ekstremistična anticepilska gibanja izrabljajo ta strah ljudi. Širijo teorije zarote, ogrožajo zdravje vseh in na ta način celo nabirajo politične točke. Do njih sem torej izjemno kritična.
Delova dopisnica iz Kitajske Zorana Baković v svojem članku “Je Dean Koontz vedel” zapiše, da je omenjeni pisatelj pred skoraj štiridesetimi leti napisal roman z naslovom Oči teme, roman o popolnem orožju Wuhan 400. Zanimivo naključje je, da edini kitajski inštitut za virologijo stoji 32 km stran od Wuhana. Koontz tega ni mogel vedeti, saj je bil inštitut z laboratorijem odprt po tem, ko je Koontzev roman, ki je izšel leta 1981, postal uspešnica.
Kako komentirate?
Na leto izide več kot 2 milijona knjig in že zadnjih 50 let se tematika biološke vojne, virusov in različnih globalnih katastrof redno pojavlja v knjigah, filmih in popularni kulturi. Če dovolj vztrajno iščemo potrditev za svoje teorije, jih bomo prej ali slej našli… Včasih pa je naključje samo naključje.
Kako ocenjujete funkcionalnost nevladnih organizacij?
Nevladne organizacije v Sloveniji opravijo izjemno pomemben del, ki ga vlada ne, so tiste, ki pridobivajo določena sredstva iz tujine zato, da sploh pokrijejo svoje delovanje. Predvsem temeljijo na prostovoljstvu, so organizacije, katerim ljudje darujejo svoj prosti čas. Ta vlada enostavno zanemarja določene skupine ljudi in, če ne bi imeli nevladnih organizacij, bi imeli več revnih ljudi, ki ne bi imeli dostopa do osnovne hrane, ki ne bi mogli plačevati položnic, ki ne bi imeli dostopa do nekega kakovostnega preživljanja prostega časa. Tako, da bi rekla, da nevladne organizacije opravljajo izjemno pomembno vlogo, so pa v Sloveniji finančno in kadrovsko podhranjene, ravno zato, ker jih vlada zanemarja in jih ne podpira pri njihovem delovanju.
Svet tare vse večja dobička željnost turbo kapitalistov. Kako bi ga lahko rešili iz njihovih krempljev?
Jaz mislim, da trenutno na svetu proizvedemo dovolj, da bi vsak lahko živel dostojno, če bi bilo to bogastvo porazdeljeno na bolj pravičen način. Dejstvo je, da so ravno v času epidemije, ki je predstavljala ogromno krizo za večino ljudi, nekateri posamezniki in posameznice obogateli in iz krize profitirali. To enostavno kaže na to, da je sistem nastavljen napačno, da je sistem nastavljen na podlagi izkoriščanja samo za profite drugih ljudi. Jaz mislim, da moramo zaradi tega spremeniti ta sistem, ker je ravno v času krize pokazal, kako zelo škodljiv je. Verjamem, da če bi bili ljudje bolj solidarni, če bi res predvideli, kateri so tisti najhujši sovražniki, ki želijo graditi svoje profite na izkoriščanju ljudi, potem bi vsi lahko živeli bolj kakovostno. To trenutno je možno, ni pa politične volje, da se obdavči najbogatejše, da se zagotavlja večja enakost pri dobičku in plačah.
Kako vidite prihodnost Slovenije?
Želela bi si reči, da jo vidim optimistično, ker verjamem, da spremembe so možne. Mislim, da ne moremo iti samo navzdol. Sedaj smo na nizki točki, na točki, ko je čas, da vstanemo, in se dvignemo. Jaz verjamem, da ljudstvo je sposobno doseči te reforme, da bi bilo življenje v Sloveniji ne samo raznoliko ampak tudi kakovostno.
Kaj vas skrbi in kaj veseli v življenju?
Največjo skrb mi predstavljajo družbene razmere, ki jih ne morem nemo opazovati in ne morem biti mirna, ko se dogaja krivica. Imam očitno privzgojen vzgib, ko vidim, da nekatere stvari niso v redu, da enostavno moram reagirati. Jaz bi rekla, da me to najbolj okupira in najbolj pooseblja to, kdo sem jaz. Najbolj pa me osrečuje druženje s prijatelji in preživljanje prostega časa v naravi.
Saša Bešter
