Nekdanja šprinterka, ljubiteljica narave in filmov, imenitna novinarka. Miša Molk je izrazito naravnana v lastno delo in notranje življenje. Zato sprašuje sebe in druge. Tako njeni odgovori kot vprašanja odstirajo osebo, ki živi življenje kot poezijo kot nenehno iskanje tistih koščkov našega bivanja, ki jih je potrebno še osvetliti.
Vaša prva ljubezen ni bilo novinarstvo ampak igra, ali ne?
Ja, ne vem, če je bila ljubezen, mogoče bolj samoizpraševanje. Gnala me je močna želja posredovati zgodbe drugim in istočasno od sebe iztisniti najrazličnejša, močna občutja. Taka, ki vrejo v tebi, ko jih imaš osemnajst. Želela sem se izražati na polno, vseobsežno, priklicati iz sebe vse demone in angele. Zdelo se mi je, da bi to najlažje uresničevala preko upodobitev intenzivnih, izrazitih likov. A za to res potrebuješ pomenljivo in presunljivo ljubezen do tega poklica. Nekaj je torej umanjkalo, da je želja popustila brez bolečin. Morda sem celo napačno razumela to mojo navdušenost nad igro, saj me pravzaprav začarala beseda, njena izrazna moč, gnetljivost…, njeno zvenenje. Ostalo pa je moje občudovanje igralskega poklica in izjemno spoštovanje do igralk in igralcev.
Katera beseda je za vas sinonim za novinarstvo?
Svetloba! Posvetiti v temo in jo razgnati, močno luč usmeriti na vse tisto, kar bi sicer zaradi smrdljive, pa tudi škodljive želje že koga, ostalo zamolčano in pozabljeno v temi. Več ko imamo informacij, seveda kakovostnih, preverjenih in poglobljenih, lažje se odločamo, tudi o svojem življenju.
Za diplomsko nalogo z naslovom Stili in struktura jezika v naslovu športnega komentarja ste prejeli tudi študentsko Prešernovo nagrado. Ste se odločili za temo o športu zato, ker ste bili šprinterka?
Šport je res velik, ali pa reciva, pomemben del, zlasti mojega odraščanja. Energijo je bilo treba nekam usmeriti. In gibanje, to čutenja telesa, ko si ves razgret in začutiš, kako ti telo sledi, te včasih celo prehiteva, to je…, ne vem…, to je en tak blažen občutek. Nikdar mi ni šlo toliko za rezultate, kot za to spojenost s telesom, ko nadzoruješ dihanje, ko je vse, kljub naporom, tako ritmično. Ja, imate prav, bila sem šprinterka, tekla sem na 60 m in 100 m. Imam to eksplozivno energijo, nikakor pa ne vztrajnostne. Tek na 400 ali 600 m je bila zame huda kazen. Trenirala sem tudi plavanje, igrala rokomet in košarko. Za diplomsko nalogo me je pa navdušil prof. Dr. Tomo Korošec. Na izpitu, ki sem ga opravila med zadnjimi, me je kar namučil in mislim, da mi je dal samo sedmico. Bil je nadvse zahteven in verjetno me je to še bolj spodbudilo, da sem se oglasila pri njem na pogovoru za diplomsko delo. In v športu sva se našla.
Nikdar niste delali za drug medij kot za televizijo? V čem je njena prednost?
Sem vzporedno občasno tudi pisala za revije in časopise, tudi na radiu Slovenija sem par let delala oddajo Torkov glasbeni magazin. Ampak, na Televizijo Slovenija, ko je bila še televizija Ljubljana, sem prišla zelo zgodaj. Mlada. Temu bi pa lahko rekla predanost in ljubezen. Učili sva se druga od druge. Jaz sem vnesla takrat precej sproščenosti, morda tudi drznosti, ko še ni bila pričakovana ali zaželena, televizija, oziroma delo na televiziji pa je tudi meni dalo ogromno. Veliko znanja, od tehničnega, jezikovnega, do nastopa pred kamero in v javnosti, kar je pa najpomembnejše, delo na televiziji te nenehno spodbuja, da se izobražuješ, da si v stiku s svetom. In dragoceno je, da srečuješ izjemne ljudi zaradi oddaj, ki jih ustvarjaš.
Velika prednost televizije, govorim seveda o TV Slovenija, je seveda njen raznolik program, od otroških in mladinskih oddaj, umetniškega programa, športnega, izobraževalnega, informativnega, razvedrilnega, dokumentarnega, verskega, regionalnega, seveda ne smem pozabiti na naše manjšine in veliko je bilo storjenega tudi za senzorno ovirane gledalke in gledalce. Tudi naš MMC, multimedijski center, je živahen in uspešen. Skratka TVSLO nagovarja zelo široko občinstvo in ponuja tudi žanrsko zelo razgiban program. Prav zato se je treba za obstoj javnega medija nenehno boriti in se zoperstavljati tistim, ki ga želijo podrediti ali politiki ali kapitalu. S koncem javnega medija je tudi konec demokracije!
Bili ste voditeljica kviza, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev, voditeljica pogovornih oddaj, odgovorna urednica športnih in razvedrilnih programov, sedaj ste urednica in voditeljica oddaje v Informativnem programu. Katera funkcija vam je bila najljubša?
Seveda je težje delati v širšem kolektivu in biti odgovoren tudi za sodelavce in njihovo delo. Ampak, moram priznati, da je bilo, no, vsaj zdaj se mi zdi, najtežje opravljati funkcijo varuhinje. Tu ni bilo praznih minut. Začela sem povsem sama. Brez pomoči. Postavila spletno stran, klicni center, obrazec za pošiljanje pritožb, spremenila pravilnik, se srečala z varuhi iz drugih držav, se vključila v mednarodno zvezo medijskih varuhov ONO in se pozanimala, kako in v kakšnih primerih se odzivajo na pritožbe. Seveda so mi pri tem pomagali tudi naši tehnični strokovnjaki. Ampak, da ne zaidem, saj ne gre za funkcije, za delo gre. In vsako mi je bilo enako ljubo. Delo pač, delo, ki nas soustvarja, ki nas polni in osmišlja. In zavedam se, kako zelo težko mora biti ljudem, ki nimajo dela. Ne tistim, na sociali, ki ne želijo delati, ampak tistim, ki že leta in leta čakajo, da bi jim uspelo najti delo v svoji stroki ali vsaj približno podobno. Grozno je to! To ljudem vzame dostojanstvo, socialne stike, to je nenehen boj za preživetje…
Kaj menite o spremembah v programskem svetu? Zamenjal se je namreč varuh pravic gledalcev….
Varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev RTVSLO Ilinki Todorovski se izteka mandat, zato je bil objavljen razpis. Programski svet Radiotelevizije Slovenija je za varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTVS v novem petletnem mandatu izbral Marico Uršič Zupan.
Je TV Slovenija zadosti gledan medij?
Televizija Slovenija se trudi ohranjevati standarde kakovosti in tako vsebinske kot žanrske raznoterosti. V oddaje vključuje vse starostne in socialne skupine, regionalno in izobrazbeno raznolike, upoštevajoč tudi vse marginalne skupine. In prav v tem pogledu je edinstvena. Oddaje imajo svoje stalne gledalke in gledalce in številnih vsebin ne bodo našli na nobeni drugi televiziji. Če bo skušala dvigovati gledanost na vsebinski všečnosti, senzacionalizmu, se zapirati vase in zastirati pogled, kaj se dogaja zunaj, se podrejati kapitalu ali politiki, bo izgubila svoje poslanstvo in verodostojnost. Dejstvo je, ko me sprašujete o gledanosti, da v „real timeu“ televizijske programe spremlja vedno manj gledalcev, saj je na voljo arhiv oddaj/pri nas na MMC portalu/, da mladi gledalci spremljajo tv in radijske programe na drugih nosilcih /računalnik, telefon/, v polnosti je zaživela televizija na zahtevo, ogled oddaj s časovnim zamikom, torej moramo spremeniti pogled na gledanost oddaj in jo meriti komulativno. Vanjo vključiti tudi ogled oddaj v arhivu MMC-ja /na zahtevo/, ogled ponovitev, ogled z zamikom. Javna televizija se mora ostro ogniti preračunljivosti, kaj bi bilo bolj ali manj všečno in več napora usmeriti v pogoje dela, da bodo oddaje tako vsebinsko kot izvedbeno kakovostne in še nadalje izpolnjevale svoj delež k poslanstvu javne televizije, k zadovoljevanju javnega interesa, ki pa ni neposredno podrejen kazalcem gledanosti. Kar pa ne pomeni, da gledanost programa ni umesten in uporaben podatek pri načrtovanju programa. Le edini in najpomembnejši ne sme biti.
Nekoč ste v nekem intervjuju dejali, da je povprečje ostalo precenjeno. Kaj ste s tem mislili?
O, prav to! Danes pogosto povprečje zadostuje. Zlasti v medijih. Vsi vse znajo, vsi o vsem vse vedo. Kakšna ubožnost! Zabava do pozabe. Res dobri novinarji so redkost in dragocenost.
Ali ste že prekaljeni v prepoznavanju laži in polresnic?
Imam izjemno intuicijo, kot da bi imela anteno za detektiranje laži in sprenevedanja. To je po eni strani dobro, po drugi pa sila naporno. Pogosto se moram namreč zadržati, vdihniti in prešteti do tri, preden zinem. Sem namreč tudi izjemno neposreden človek in to me tudi košta. Ljudje namreč premorejo izjemno veliko sprenevedanja, tudi ko te gledajo v oči. In takrat…, ja, takrat mi jih je žal. Pa mene tudi, ko moram to poslušati. Ampak, na gluha ušesa naslavljati besede…, saj to je ja že mazohizem, vrteti besede in čakati, kdaj jih bo nekdo pograbil in zlorabil.
Ali ste doživeli kakšne neljube odzive svojih nadrejenih zaradi vašega vprašanja Mii Skrbinac o tem, kako živi svoj spol?
Ne, na to, kako živi svoj spol, res ne.
Kako bi ocenili njen odziv, saj je že v omizju v lokalu Pritličje na temo Lezbijke v uprizoritvenih umetnostih/ iz leta 2019 javno povedala, da je lezbijka?
Odgovorili ste že sami, v vprašanju.
Kateri dejavniki po vaše omogočajo svobodno, necenzurirano novinarstvo?
Odsotnost strahu! Torej, pogum! Znanje! In, kot sem že prej rekla, politika in kapital roke stran od novinarstva!
Prebirate medije, ki so polni puhlic in praznega besedičenja?
Ne! Saj gre pogosto zgolj za samo promocijo, kar je na instagramu, je potem še v tabloidih. Jaz pa rada spoznavam ljudi neposredno, v pogovoru.
Brala sem, da ste pravi filmofil. Drži?
Bo kar res, ja! Ni dneva brez filma. In navdušena sem, da je tudi letošnji FSF prikazal kar nekaj dobrih naših filmov, če omenim le filme Inventura, Prasica, slabšalno ime za žensko, pa kratki igrani film Sestre. No, pa še Liffe je tu z dobrim izborom filmov. Da nas ja ne bi spet epidemija ločila od dvoran!
Kako bi se opisali na osebni in kako na poslovni ravni?
Pravzaprav ne vem, če je tu kakšna razlika. Vedno sebe pridaš k delu in načinu dela, značaj ti ne pobegne in vedno te tudi delo sooblikuje. Pivnam, raziskujem, sprašujem. Sebe in druge.
Kaj vas žalosti in česa se bojite?
Zdaj me že bolj jezi kot žalosti. Ta obnemogla in sovražna komunikacija od vrha navzdol, žalitve, ponižanja in ob tem izguba dostojanstva in zaupanja. Človek je postal potratna roba za zmerljivke, provokacije in klofute. To leti vsevprek. Namesto, da bi se poslušali, se podpirali in bili strpni do drugače mislečih. Bojim se, razen seveda intimnih strahov, ki jih ima verjetno vsak, živeti v družbi, ki ji je za posameznika povsem vseeno, kjer se institucionalen in privilegiran status povzpne nad slehernika tako visoko, da on obnemi ali pa se razsuje.
Kako skrbite za duhovno polnino v življenju?
S tem, da se nenehno sprašujem, kaj je prav, kaj je narobe, kako je lahko boljše. Berem, hodim, lezem v hrib, gledam, včasih samo zrem in opazujem, se družim, pogovarjam, dotikam… Narava mi nudi mir, pa tudi, če lije kot iz škafa…, pomirja me. In ljudje, bistri, sočutni, topli.
Kaj je za vas pomembneje v življenju, duhovna ali materialna dimenzija?
Neko osnovno eksistenco seveda moraš imeti zagotovljeno, čeprav ljudje v stiski premorejo veliko iskrivosti, ljubezni in razumevanja. Čutnost in čudenje pa nas obnavlja in nenehno prebuja.
Kako bi odgovorili na vprašanje: “Kam greš človek”?
Pojdi po svoje in nikogar na poti ne poškoduj.
Kaj je za vas ljubezen?
Eno tako, prijetno zbadanje, ki nas nenehno prebuja, je odziv na lepo, v človeku, okrog nas, v nas.
Ste bili kdaj nesrečno zaljubljeni ali ljubili nekoga, ki ni bil pravi za vas?
Seveda, saj zaljubljenost je vedno malo treščena. In, ko pogledam nazaj, se čudim, s koliko in kakšnimi neverjetnimi zamislimi sem uspela naphati povsem nemogoč odnos. Če se je takrat zdelo tragično in neznosno, je zdaj, če ne drugega, lupinasto in še kar trapasto. Ampak, najprej je bilo treba odtrpeti.
Katera je največja napaka, ki ste jo naredili v življenju?
Ahhh, kdo bi to štel. Bile so pač neumnosti in očitno tudi nobena ni imela kakšne posebne vrednosti.
Zakaj, mislite, je sodobni človek tako odtujen od narave?
Ker jo dobiš zastonj, ker te nič ne stane. Potrošnik je pa navajen seči v denarnico. In zato naravo nenehno izkorišča. Ljudje spoštujejo tisto, za kar plačajo, vse, kar je dano, zanj nima cene. Ampak, človek, ne da se bo moral vključiti v naravo, jo vzljubiti in znati občudovati, ampak jo bo moral začeti tudi spoštovati in skrbeti zanj. Kje bo sicer živel, kaj bo gledal, nad čem se bo navduševal…? Kaj bo nadomeščalo barve in oblike narave, njeno ostrost in mehkobo, njene zvoke…? Kaj! Stroji, čipi, beton? In predvsem, kaj bomo dihali, če narave umre? Nič ne bomo dihali, ker tudi nas potem ne bo več, saj smo del narave.
Katera vprašanja si trenutno zastavljate kot glavna življenjska vprašanja?
Vsak dan se človek kaj vpraša. Živimo v času, ko življenje ne le ponuja vprašanja, ampak jih tudi zahteva. Eno ste že vi prej omenili, kam greš človek? Le pravih odgovorov je vedno manj.
Ali v svojem življenju sledite prej srcu kot razumu?
Ma, življenje me pelje, ničemur ne sledim, se kar prepustim. . . In precej barvito nizam koralde, včasih je več razumsko modrih, včasih več ognjevitih rdečih, vmes pa vse nianse… Ampak, kar dobro se družijo. Pisano je.
Saša Bešter
