Vožnja skozi središče Domžal (ni sicer gotovo ali v Domžalah obstaja lokacija, ki bi jo bilo vredno imenovati središče) obiskovalca nagovarja z mnogimi pozdravi. Razpotegnjene reklame iz umetne mase, pripete na ulične svetilke, visijo nad glavami mimoidočih. Podoba, ki skoraj spominja na vhod v zabaviščni park.
Dolgoletno tradicijo imajo plakati ob robu znamenitega makadamskega parkirišča. Morda so bili v postavljeni, da bi začasno prekrili pustinjo, ki je nastala ob rušenju starega Alkota. Njihova višina je sicer precej neprikladna, saj se pod njimi bohoti morje parkirane pločevine.
Tudi ponoči se obiskovalci ne počutijo osamljene, svetlobni prikazovalnik namreč krasi streho ene najlepših hiš v mestu, vilo Kürzthaler, ki posebej ponoči bliska potnikom v smeri Ljubljane. V skrbi, da bi popotniki v kamniški smeri uživali enake pravice, je občina postavila nekaj desettisočakov vreden svetlobni pano ob avtobusni postaji.
Vendar pa navedeno žal ni nobena domžalska posebnost. Ko bi bile stoječe smeti le omejene samo na trgovska območja. Ob prometnih vpadnicah, pa tudi že skoraj kolovozih, kot gobe po dežju rastejo vedno večji in bolj kričeči jumbo plakati. Namesto, da bi v daljavi pomirjale planine, pogled zastira konfekcija za naslednjo sezono in mešano meso na žaru. Vse to pa vodi v inflacijo oglaševanja. Vsak naslednji pano mora biti bolj opazen, da preglasi ostale. Na tem področju je stanje zares vsako leto slabše. Zanimive so postavitve dveh ali celo treh identičnih oglasnih sporočil, postavljenih zaporedoma v vrsto. Na gričih je nedopusten posek dreves za namen postavitve panojev nad avtocestami, kar je v Sloveniji običajna podoba.
Kozolci, nekdaj simboli slovenskega podeželja, so v večini le še stojala za tržnike. Rezultat je krajina, ki se zliva v en sam oglaševalski kotel.
Telefoniranje med vožnjo je nevarno, saj odvrača pozornost voznikom in kazni za ta prekršek so vedno bolj ostre. V Sloveniji pa zakonodajalec plakatnega teroriziranja voznikov še ni prepoznal kot nevarnega za udeležence v prometu.
Menda se je oglaševanje preselilo na splet. Oglaševanja na spletu je res vedno več, vendar nikakor ne zato, ker bi se »preselilo« iz analognega sveta.
Pred kratkim pa so se začela pojavljati sporočila, ki jih v tem času še ne bi pričakovali. Poglejte! Izvrstna ponudba, bikovsko meso s Kozjanskega. Nekateri ne obljubljajo ničesar, brez podpisa. Odtenek redeče barve sicer namiguje, kdo bi lahko bil naročnik, vendar komu mar, če niti obljub ne zmorejo. Pa višje plače vsem!
Včasih se primeri, da tekači že pred ciljno ravnino silovito pospešijo, potem pa jim pred ciljem zmanjka moči. Naj se zbere vsaj volja in naredi konec smetenju krajine, za vzor pa poglejmo onkraj slovenskega plota. Tista stranka, ki bi s cest spravila kričečo nesnago, bi prejela kar nekaj glasov.
V.O.
