Uvodnik Domžalsko-kamniške NOVICE 6 2022: Nasilje kot del vsakdanjosti

0
185

Zdi se, da nas čedalje manj pretresejo  medijske  novice o nasilju, ki se vsak dan dogaja v našem bližnjem okolju, pa tudi tiste, ki prihajajo iz belega sveta. Če se je še pred leti kot srhljiv odmev  slišala vest o množičnem streljanju v šoli ali na ulicah ameriških mest in se  je še nekaj tednov pojavljala med naslovi časopisnih člankov, kolumn in komentarjev, je sedaj postala zgolj novica, ki takoj po dogodku sicer prodaja časopis ali povečuje gledanost, v nekaj dneh pa utone v vsakdanji ritem drugih vesti. Vesti, po katerih hlepijo bralci in gledalci, novice kot so ločitve raznih zvezdnikov, vesti o tem, kdo koga vara in kdo s kom spi ali pa nove afere bogatašev in politikov.  Množični  poboji postanejo samo še predvčerajšnja vest.

Je mogoče, da postajamo tako neobčutljivi za grozljiva dogajanja nasilja, ki se dogajajo pred našimi očmi? Pomislimo samo na pobite otroke in najstnike v ameriških ali evropskih šolah, ki so končali pod streli svojih vrstnikov ali jeznih mladeničev, ki  jim je orožje zaradi pohlepa  orožarskih lobijev dosegljivo na vsakem koraku!  Vodilni politiki v Ameriki se sklicujejo na ustavno pravico do nošenja orožja  kot lastne obrambe, kaj pa pravica do življenja? Zelo podobno politiko lahko zasledujemo v nenehnem oboroževanju nesrečne Ukrajine, ki  prešteva že  stotine  mrtvih otrok, pa še vedno vidi rešitev le v vedno večjih količinah orožja!

Pa pri nas? Skoraj ne mine teden, da nas ne bi pretresla vest o družinskih tragedijah, ki so se končale s pobojem. Smrti se dogajajo predvsem znotraj družin, med ljudmi, ki so se nekoč  imeli radi. Verjetno sociologi  proučujejo  in skušajo razložiti ta grozljiv pojav, kjer so  okrutno prizadeti tudi otroci, ki ostanejo v razbitih družinah z izkušnjo, ki jih spremlja skozi vse življenje.  Ampak ti otroci postanejo nekoč  jezni mladeniči in zagrenjene mladenke, ki poznajo samo nasilje in v njem tudi v odraslem življenju iščejo rešitev.  Nasilje rojeva novo nasilje, več  orožja rojeva nove poboje,  tragedije postanejo samo še vsakodnevne vesti, ki dobro prodajajo časopise in povečujejo gledanost medijev.  Kje smo zgrešili pot? Morda bi morali spremeniti smer v izobraževanju najmlajših, morda bi morali preprečevati razbohoteni individualizem, ki posiljuje naše otroke s filozofijo: samo jaz sem pomemben, jaz moram imeti, jaz moram dobiti. Če bo uspel sošolec, za mene ne bo prostora, če bom pomagal beguncu ali ciganu, me bodo sošolci zasmehovali; zato moram biti močnejši  in pokazati vsem, kdo sem. Morda bo tudi naš ‘jezni  mladenič’ čez nekaj let zgrabil za puško, nož, pištolo in tako rešil svoje frustracije iz mladosti. Postal bo samo še ena novica v časopisu, kaj več se ne bo zgodilo.

D. Šraj

 

 

Oglasno sporočilo