Počilo je v županjini koaliciji. V Gibanju Svoboda so rekli: dovolj, ne gremo se več, in zapustili so dežnik, ki jih je povezoval v skupino enako mislečih in enako hotečih izvoljencev ljudstva. No, ljudstvo – to smo mi, navadni občani, ki smo hiteli na volitve in z veliko upanja obkrožili svoje kandidate, za katere smo mislili, da se bodo najbolje odločali v našo skupno korist. Prijazno so se smehljali s plakatov, pametno govorili na raznih soočenjih in konferencah, nekatere smo obkrožili po priporočilu prijateljev ali na osnovi družinske naklonjenosti, drugi so dobili naš glas kar tako, ker se nam je zdelo, da so fajn ljudje.
Lepa frizura, bleščeč nasmeh ali izbrana barva obleke seveda niso noben garant, da bo zadeva štimala, kot bi rekli po domače. Ko so se ti bolj ali manj simpatični obrazi usedli skupaj in izmenjali prva mnenja se je pokazalo, da je različnih interesov preveč, dejanske skrbi za ljudstvo pa premalo. Težko je razumeti, kaj za vraga je v oblasti tako mikavnega, da se vsake štiri leta skoraj potolčejo za naše glasove; potem, ko pride streznitev, ko se je treba soočiti z dejanskimi problemi in dilemami, ko se je treba odločiti med osebnim interesom in tistim skupnim, pa stvari postanejo precej drugačne.
Počilo je predvsem zaradi zdravstvenega doma, ki je postal pretesen, preveč zastarel, premajhen za tako velik okoliš in prostorsko nevzdržen. že zdavnaj so se rojevali načrti za njegovo dozidavo, povečanje ali razširitev, kakor komu drago, narejene so bile študije in pripravljena projektna dokumentacija. Zdelo se je, da bo enkrat v prihodnje zdravstveni dom doživel povečavo in posodobitev. Pa se je zasukalo drugače, vzniknila je ideja, da bi bilo bolje in ceneje postaviti nov zdravstveni dom na eni lokaciji, ki je sicer stran od centra mesta, ampak kot nalašč ustvarjena za ta namen. Tisti posvečeni, ki so bili interesno na strani novogradnje, so z vsem srcem navijali za to idejo, oni drugi, ki niso imeli pojma »po čem so hruške« pa so s precej blond izrazi odprtih ust spremljali očiten salto mortale županstva.
Da se je pojavila talna voda, ki bi zahtevala drage posege in povečala strošek, so bili prvi argumenti.
Da bi bila zaradi tega cenejša novogradnja, je bil drugi argument.
Da je že zamišljena parcela, ki samo še čaka, da jo občina odkupi in začne z načrti in ki se ji cena poveča vsak mesec za krepkih petdeset tisočakov, je bil tretji argument.
Tako se je pričelo nezaupanje, nejevera, porušeni demokratični procesi, sumljivo poskočna cena zemljišča, vprašanja brez odgovora kot recimo – kaj pa stroški, ki so doslej nastali?! Kdo bo prevzel odgovornost zanje? O nameravani novogradnji je več vprašanj kot odgovorov. Stranke, ki sestavljajo občinski svet, so vsaka po svoje zastrigle z ušesi in potegnile na plano svoje kalkulatorje. Eni so ugotovili, da jih županjina koalicija izigrava, drugi so bili prepričani, da hoče nekdo mimo njih bogato zaslužiti, tretji so zaznali, da so pri odločanju odrinjeni na stran. Pa je počilo!
Kako naprej? Koalicija je šla torej v franže, odslej se bodo odločali v skladu s spoštovanjem do ustave in javnih sredstev, kot je zapisala županja v svoji izjavi za javnost. Med vrsticami bi lahko prebrali, da se bodo odločali v ožjem krogu županjine liste. Že res, da v demokratičnih procesih ljudstvo prenaša odgovornost za pomembne razvojne odločitve na župane in svetnike, ki županom kar najbolj premišljeno svetujejo, dokler ne uskladijo svojega mnenja do doseganja večine, ki je alfa in omega demokratičnih procesov. Kaj pa, če je to zaupanje omajano, če so vsi izvoljenci ljudstva dokazali, da ne zmorejo doseči skupnega večinskega mnenja? Potem se mora namesto njih odločati ljudstvo, volivci.
Najbolj demokratično – na referendumu.
DŠ
