V Domžalah se je rojevala demokracija. Bilo je nekoč … NOV!CE 2004

0
746

Letos spomladi je izšla knjiga mag. Ceneta Matičiča pod naslovom »Vpet v pomlad sedemdesetih let«, ki jo je izdal Gorenjski glas iz Kranja in katere javna predstavitev je bila v Kamniku na Glasovi preji. Ker je Cene Matičič precej časa živel in deloval tudi v Domžalah, smo ga želeli predstaviti bralcem v obširnem intervjuju, vendar zaradi njegove bolezni žal to ni bilo mogoče. Namesto pogovora bomo poskušali predstaviti povzetek knjige, ki je za razumevanje prvih zametkov demokracije v Sloveniji pred več kot tridesetimi leti zelo pomembna.

Mag. Cene Matičič je bil rojen leta 1920 in izhaja iz zelo stare kamniške družine. Po končani gimnaziji je študiral v Parizu, Beogradu in Ljubljani ter diplomiral najprej iz matematike in fizike, kasneje pa je na Fakulteti za politične vede in novinarstvo dosegel magisterij znanosti. Bil je vsestranski: poučeval je na osnovnih in srednjih šolah (tudi v Domžalah na Srednji usnjarski šoli), bil je ljubiteljski zborovodja, politik, poslanec in gospodarstvenik, pa tudi pisec učbenikov, strokovnih člankov in esejev ter dveh monografij.
V letos izdani knjigi opisuje potek in posledice akcije »25 poslancev«, zaradi katere je bil leta 1971 ob zaupanje in dobro ime, bil izključen iz ZK ter prisiljen vrniti poslanski mandat. Vse do leta 1989, ko so ga vsi oblastni forumi rehabilitirali in se mu opravičili, je bil izrinjen iz javnega življenja, precej let tudi ni dobil službe. Leta 2001 ga je občina Kamnik razglasila za častnega občana. Cene Matičič je ena osrednjih osebnosti slovenske pomladi na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta, cenjen ekonomski strokovnjak, ki ga mnogi sodobniki niso razumeli in je neizbrisno zaznamoval svoj čas.

NA ZAČETKU SE JE ZDELO NEDOLŽNO
V začetku sedemdesetih let se je Slovenija že spogledovala z demokracijo – vsaj verbalno in skušala tudi volitve prikazati kot demokratične. Približno takole se avtor v knjigi spominja samega začetka:
»Na zasedanju skupščine 8. julija 1971 nas je poslance na mizah čakal predlog zakona o volitvah predsedstva SFRJ v Sloveniji. Ugotovil sem, da predlaga le potrditev tistega, kar hoče SZDL, ki bo spet predlagala le dva kandidata za dvoje mest. Tu bo potreben amandma v smislu, da damo možnost predlaganja vsaj še enega tudi na sami skupščini«. Torej tri kandidate za dve mesti člana predsedstva, da bi bila možna demokratična izbira.
Matičič je moral za to svojo »demokratično« idejo zbrati vsaj deset podpisov in seveda predlagati kandidata. No, zbral je 25 podpisov in nazadnje tudi kandidata, čeprav ne tako hitro, kot je sprva mislil.

OGROŽEN BI BIL RIBIČIČ
Kot se v knjigi spominja Matičič, bi bila s tretjim kandidatom ogrožena pozicija Mitje Ribičiča, zato je hotela skupina poslancev predlagati »najbolj verodostojnega« med vsemi – Kardelja, za katerega so vedeli, da zaradi bolezni kandidature ne bo sprejel. Skupina je naprej iskala kandidata med ekonomskimi strokovnjaki: dr. Maro Bešter, Aleksandrom Bajtom in Svetom Kobalom. Vsi so kandidaturo bolj ali manj spretno zavrnili iz različnih razlogov.
Potem so le našli nekoga, ki je bil pripravljen poskusiti. To je bil dr. Ernest Petrič, katerega odlike so bile mladost, prodornost, prepričljiv nastop, široko poznavanje in kritična presoja stvarnosti, ter – kot se v knjigi spominja avtor – tudi kanček predrzne smelosti.
»Dr. Petrič se je s predlogom načelno strinjal, zlasti ker je menil, da bi kot član predsedstva SFRJ imel širše možnosti zastopanja slovenskih interesov. Še vedno sem bil malo skeptičen, a me je z argumenti prepričal, da smo končno dobili primernega kandidata. Edini pomislek, da se mora kot član IS Slovenije posvetovati tudi s predsednikom Stanetom Kavčičem, je bil normalno sprejemljiv«.
S predlogom je, se spominja Matičič, soglašalo 23 poslancev in nazadnje še dva zelo tesna sodelavca in prijatelja ter poslanca, Jože Pogačnik (kasneje tudi župan občine Domžale) ter Ivo Sonc (dolgoletni direktor Papirnice Količevo). Tako so torej imeli kandidata in podpise.

UTEMELJITVE
Nekaj utemeljitev iz pisma Edvardu Kardelju:
… z akcijo želimo prispevati k nadaljnji demokratizaciji v Sloveniji.
… menimo, da je razvoj naše družbe že dosegel tisto stopnjo, ki dopušča uvajanje višje stopnje demokratičnosti tudi pri volitvah na višji ravni.
… ne vidimo razloga, da bi ob kandidiranju in volitvah v predsedstvo SFRJ ravnali drugače, kot na volitvah v Zboru narodov, kjer je bilo na končni listi več kandidatov kot mest in so poslanci lahko glasovali o odprti listi.
… poudarjamo, da naš predlog nikakor nima namena nasprotovati politični liniji SZDL oziroma načelom ZKS. Naš predlog želi le uveljaviti načelo odprte liste in nadaljnjo demokratizacijo volitev.
… naj bo usoda naše akcije kakršna koli že, menimo, da s tem le prispevamo majhen delček v mozaik naše samoupravne in demokratične družbe.

»Še istega večera smo sestavili formalni predlog o kandidaturi dr. Ernesta Petriča, pa tudi pismo, ki naj bi ga naslednji dan posredoval tov. Edvardu Kardelju«, se spominja avtor v knjigi. Oba dokumenta sta bila v protiakciji pogosto omenjana, vendar nikoli dokončno predstavljena.

POTEM SE JE ZAČELO
Naslednje jutro je Cene Matičič dobil obvestilo, da soglasja ni in da Petrič umika kandidaturo. Njegova lastnoročno (s svinčnikom) napisana izjava se je glasila:
»Sporočam vam, da umikam svoje pogojno soglasje, dano 13. t.m. za kandidaturo za člana predsedstva SFRJ. Kot je znano, sem kandidaturo sprejel pogojno t.j. če bi se z njo strinjali tudi ustrezni politični dejavniki SR Slovenije. Iz razlogov, ki so meni sprejemljivi in utemeljeni in ki izhajajo iz konzultacij, na katere sem vezal svoj dokončni pristanek, je očitno, da takega soglasja ni. Zato nepreklicno umikam kandidaturo. Zahvaljujem se za izkazano zaupanje.
Lj. 14. 7. 1971, Petrič Ernest l.r.

Takoj zatem je sledil hladen tuš takratnega sekretarja CK ZKS Andreja Marinca, ki je poslancem očital:
– da se grupirajo na osnovi osebnih zvez
– da delajo zunaj legalnih struktur
– da  minirajo slovensko politiko
– da delujejo proti interesom Slovenije v   federaciji  in
– da je zakonska možnost za komuniste le goli formalizem!

»Te, v hudem in grozečem tonu izrečene očitke sem kategorično zavrnil kot povsem neutemeljene in neresnične ter izrazil, da vidim v tem le jasen namen političnega diskreditiranja«, se spominja Cene Matičič.
ŽEBELJ V KRSTO SO ZABILI V DOMŽALAH
Takratni predsednik predsedstva Kraigher je izrekel Matičiču precej hudih besed. Med drugim tudi to,  da ne more biti različnosti in pluralizma, da je potrebna konsolidacija in da pri tem Slovenci niso tisti, ki bi vnašali nered, ter trditev, če bi Ribičič izpadel, bi se v svetu tolmačilo kot slovensko nezaupanje. Zagrozil je tudi z razčiščevanjem znotraj ZKS, ki se lahko konča tudi tako, da nekateri ne bodo več člani partije.
3. avgusta je bila v Domžalah sklicana večerna seja ZKS Domžale, kjer je bilo poleg članov komiteja tudi vse polno novinarjev in poročevalcev Dela, Komunista, Dnevnika, Politike, TT,  Radia Ljubljane in nacionalne TV. Manjkali niso tudi domači in republiški veljaki. Aleksander Skok, sekretar domžalske partije, je pričel z obtožbami, ki so bile že izrečene ali vsaj »obvezno« priporočene na številnih sestankih vseh partijskih organizacij po Sloveniji proti akciji »25 poslancev«:
– evidentiranje mimo  SZDL
– tajnost akcije
– zloraba imen najvišjih voditeljev
– manipuliranje s poslanci
– huda politična diverzija
– razprodaja države
»V dolgotrajni, burni in na trenutke žolčni razpravi so se ‘izkazali’ ne le sekretar Aleksander Skok ter Franci Gerbec, Ivan Vidali in Andrej Dermal, torej člani, ki so akcijo že pred tem obsojali, ampak tudi nečlani, ki so bili še do tik pred zdajci dosledno na moji strani«, se spominja Cene Matičič.
Citat iz knjige:
Najprej župan Albin Klemenc, ki je še včeraj govoril o smotrnosti in upravičenosti »akcije 25«, je popolnoma obrnil svoja  jadra v uradno smer.
Za njim je enako storil tudi sopodpisnik akcije, direktor papirnice Količevo in predsednik občinske SZDL Ivo Sonc;
Kot tretji se je v smer ugodnega vetra obrnil pravkar na novo imenovani direktor LB Domžale Vili Držanič;
Nato še Ivan Froelich, ki bi moral skladno s stališči in sklepi svoje organizacije v tovarni Helios, glasovati proti izključitvi.
»Župan je dokazoval, da so mesta v predsedstvu SFRJ rezervirana za stare revolucionarje ali pa vsaj prvoborce, Ivo Vidali je nenadoma trdil, da sem se sam nameraval zriniti v ta vrhovni organ. O drugih sploh ne govorim. Bili so tiho, se izogibali mojim pogledom, glasovali pa tako, kot je bilo vnaprej sklenjeno in zahtevano – da ne uživam več zaupanja niti predsedstva niti skupščine kot celote«.
Sledila so leta izključitve iz vrst ZKS, iz javnega življenja, izguba službe, životarjenje…
LETO 1989 – REHABILITACIJA
Dne 23. marca 1989 je častno razsodišče v Ljubljani sprejelo naslednji sklep:
»…Cene Matičič kot eden izmed pobudnikov akcije 25. poslancev se je zavzemal za odprto listo in za takšne odnose, ki naj bi zagotavljali hitrejše uveljavljanje demokratičnih procesov v razvoju družbe. V razvoju smo dosegli pomemben napredek v smeri, ki so jo Cene Matičič in drugi pobudniki omenjene akcije začeli v letu 1971.
Skupščina občine Domžale je julija 1989 ugotovila:
»…da niso bili podani razlogi za izrečeno nezaupanje skupščine občine Domžale mag. Cenetu Matičiču dne 7. 9. 1971.
S to ugotovitvijo je bil odpravljen sklep o odvzemu časti in dobrega imena.
»Če bi se ta pomladna odjuga, ki smo jo mi začeli, v našem parlamentarizmu nadaljevala, bi danes skoraj gotovo ne bili takšnem zosu, kot smo sedaj«, je v nekem intervjuju za Mladino dejal Cene Matičič, petelin, ki je pel mnogo prezgodaj.
Povzetke in komentarje pripravila
Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here