Poglejmo na ceste: dovoljenja gor, dovoljenja dol, padli razpisi, pritožbe neizbranih gradbincev. Medtem ko skozi Karavanke Avstrijcem že dolgo sveti luč, smo mi vlekli z dokumenti, dolgotrajno izbiro gradbincev pa s pritožbami … Sedaj pa z izvedbo hitimo in uboge najete delavce v mrazu, dežju in burji priganjamo, naj v en dan spravijo dva. In če nas vprašate, kako je s pitno vodo v slovenski Istri, vam povemo, da bo pred zanesljivo oskrbo z vodo še kakšna huda suša. Na srečo kdaj kakšen poskus zapletanja tudi propade. Nekje na poti do uzakonitve je letos na veselje mnogih izzvenela v prazno ideja, da bi morali vsi organizatorji dogodkov, ki se zavlečejo po 22. uri, najeti pooblaščenega mojstra za mejenje hrupa in ga seveda tudi plačati. Za zdaj je v predalu obstal tudi preblisk, do bi morali trgovci na finančno upravo pošiljati vse račune svojih kupcev – z natančnim popisom kupljenih izdelkov. Si predstavljate zabavo davčnih uslužbenk, ki bi lahko s seznama najpogosteje kupljenih izdelkov ugotavljale, kdo ima težave z zaprtjem (zakaj bi sicer kupil 20 litrov donata na mesec?), kdo ima ljubico (nenormalne količine daril in zaščitnih sredstev za poročenega moškega) in kdo uši? Da ne bomo tako nečimrni, se spodobi, da tudi pohvalimo. Vsemu zapletanju navkljub znamo Slovenci hitro narediti red. Kar smo prej mesece in leta zagovarjali do zadnje pike, čez noč odložimo ali prekličemo. Bojlerji so znova dovoljeni, štempljanje bomo omilili, referenduma o jedrski energiji ne potrebujemo, vdovske pokojnine bodo še in zdravniki bodo kljub napovedanemu lovu na dvoživke vseeno lahko delali tudi pri zasebnikih. Mojstrsko, ni kaj!
Nedeljski dnevnik
