Glede ene od osrednjih težav slovenske družbe, neobčutljivosti za korupcijo, me ne tolaži, da so afere na obeh političnih polih, in tudi ne, da korupcija ni neki nov družbeni fenomen, da smo jo prinesli še iz prejšnje države. V 35 letih se nismo ničesar naučili. Korupcija je postala že tako normalen vsakodnevni pojav, da se morajo planeti res posebej poravnati, da ljudje sploh zaznajo, da je težava. Čudni javni razpisi, javne dražbe z le enim prijavljenim, aneksi, kadrovanja, neprimerna lobiranja. Še več: korupcija je postala povsem normalen modus vivendi tudi med »navadnimi ljudmi«. Poslušamo, da je župan »zrihtal« mesto (celo) v zasebnem vrtcu tu, da je super, da imaš žlahto v zdravstvu, ker te zrine čez vrsto tam, da o klasičnih »desetdek« kave za opravljeno storitev, ki jo tako ali tako plačaš, sploh ne govorim, pa plačilih za potrdila o tehnični izpravnosti vozil… Vsak pozna nekoga, ki nekaj »zrihta«. In s tem iz vrste izrine tistega, ki ga ne pozna, ta dobi zato slabšo storitev.
Kako izstopiti iz tega kroga, je vprašanje za več kot milijon dolarjev že nekaj let so stare ocene, daje to vprašanje za 3,5 milijarde evrov. Na leto. Tako velike številke so običajnim ljudem težko razumljive. Je pa razumljiv zastonj dopust. Ali drag avto. Za začetek bi pomagalo že, da bi kakšen politik, javna osebnost, poslala drugačen SMS kot »fantastično smo se imeli, z veseljem pridemo še«. Recimo: »Hvala, ampak ponudbe kot javni funkcionar/javni uslužbenec/novinar ne morem in ne smem sprejeti.« Še bolj pa prijava (in obsodba!) poskusov dajanja daril. Na znanem kraju in ob znanem času. Morda, morda bi se počasi nato začelo prijemati tudi v manj posvečenih krogih družbe. Kakšnih velikih upov, da bom to kdaj dočakala, pa nimam.
finance.si
