V času, ko smo odkrili slikarstvo Gregorja Kokalja, do sedaj, se je zgodilo skoraj vse in to se pozna tudi na njegovih slikah. Zavezanost figuri in ambientom z njo, ga je pripeljala do prelomnega trenutka, pravzaprav motiva, ki je po njegovem osrednji motiv ustvarjalnega razmišljanja in celo osrednji predmet življenja.
Mlinček.
Ta mala naprava, ki nam z vrtenjem ročice nasuje mešanico začimb, pa tudi ostrega čilija ali samo soli, je postala prispodoba ustvarjalčevega umetniškega življenja. Melje in trosi zgodbe ljudi okrog njega, čeprav v velikem formatu nastopa kot stvar, ki jo samo primemo v roke in naredimo, kar je treba.
Ta nedolžna naprava nam je tokrat nasula barvito podivjane in tudi sicer začinjene situacije na platnih, ki nas v vseh ozirih prebudijo iz enakomernega življenja. Portreti in njihove geste, situacije, v katerih jih je Gregor ujel, so ekspresionistično zamrznjeni dogodki, ki z mnogimi detajli dajejo slutiti zgodbe, ki so v povprečju čudno zanimive, polne posebne erotike in nabite z odbitimi karakterji upodobljenih.
Prav podobe v svojih barvah in številnih podrobnostih delajo celote žive, energetsko nabite; v kombinaciji z njimi, komplementarno-barvnimi ambienti, pa izžarevajo globoko čutenje prostora in tiste sopare v njem, ko dogodki potekajo nenavadno, mogoče celo usodno, z veliko energijo.
V resnici je Mlinček izjemna prispodoba nas samih in naših življenj: lahko deluje kot orakelj, saj nikoli ne vemo, kaj nam bo zares natresel, po drugi strani pa kot osrednji predmet, brez katerega naše bivanje nima okusa ali celo smisla. Samo vzeti ga je treba v roke in …
… tako kot Gregor pristanemo v čudovito odbitih panoramskih svetovih, kjer se zaradi vseobsegajočih perspektiv z najmanj dvema bežiščema čudimo svetu na ozkem traku in skušamo spet in spet podoživeti začimbe tistih zamrznjenih trenutkov.
Panorama je tu kot pripomoček, s katerim potujemo v času ali pa postanemo oddaljeni opazovalec prostora, ki se počuti kot njegov gospodar …
Mlinček nas čaka, čas je, da ga zavrtimo!
