Uvodnik 13 2018: Megalomanstvo, neumnost ali kraja

0
2006

Nikakor mi ne uspe, da se mi ne bi znova in znova zaradi domiselnosti in izvirnosti domžalskega županstva naježila koža in se postavile kocine pokonci. O vseh fascinantnih obnovah sem že pisal, od občinske stavbe s tempeljskim vhodom, do astronomsko dragega javnega stranišča, od »prenove Bernika« (kjer se je ob naročanju sumljivo izgubila kvadratura fasade – pa se – kakšno odkritje, pojavila ob samem obračunu), čudil sem se najdražjemu WI-FI-ju v državi in skritim dragocenim materialom, ki so morali biti glede na ceno vgrajeni pri prenovi mostov; ampak avtobusna postaja, ki vam greje zadnjico, medtem kot nebogljeno prezebate čakajoč avtobus – no, ta je pa češnja na torti.
To, vidite, pa je nekaj dobrega za navadne državljane! Najprej človek pomisli na tiste dušice s socialnega dna, ki bodo ostale zaradi neplačane položnice brez elektrike in si bodo lahko pogrele hrbet in rit, pa še telefon si bodo lahko napolnile (če ga le imajo). Županstvu v skrbi za svoje občane ni bilo niti malo žal porušiti čisto dostojno avtobusno postajališče, ki je res imelo strupeno mrzle ‘rostfrei’ klopce, te pa si je lahko izmislil samo arhitekt, ki se še nikoli ni pozimi usedel na kovino! Osemdeset tisočakov so, ne da bi se jim zatresle roke, odšteli za to, da so kolesarjem onemogočili nemoteno brcanje kolesa, saj so prekinili kolesarsko stezo – pa kaj! Naj kolesarijo ob Bistrici!
Če smem, bi svetoval, da organizirajo še varovanje te zelo prometne postaje, nekaj tisočakov gor ali dol, saj mi nekaj pravi, da bodo v mesecu ali dveh ‘polnila za mobilce’ pokvarjena, solarno gretje pa bo vsaj v razigranem decembru ‘šlo v maloro’. Pa kaj! Do volitev bo že zdržalo, potem pa itak ni več pomembno! V bleščeč papir zaviti bombončki bodo podarjeni, saj nihče ne ve, kako drago smo jih plačali. Če pa volivci že vedo, pa itak takoj pozabijo…
Jakob

Oglasno sporočilo