Pred 25 leti je Iztok Mlakar, naš imenitni kantavtor in igralec, napisal in uglasbil naslednje verze o politiku Gvidu, ki je sinonim za politike vseh vrst, od predsednikov, poslancev in županov.
Mlad politik je glih tak ku mlado prase,
je mičken, luštkan, zlat ga ni nankar za en par klobasc,
ma hitro pole ka ga človk h koritu v štalo nese,
zredi se, usmradi se an rata z njega velik prasc…
To je bilo po treh ali štirih letih naše mlade države, leta 1994, ko je bilo tudi v politiki manj izkušenj in že uhojenih goljufivih poti; kaj vse bi Iztok lahko napisal šele danes!
Pravkar podoživljamo zadnjo afero z zaščitno opremo, ko se je ob nenadnem pojavu Korona virusa pojavila enormna potreba po maskah, rokavicah in ostalih pripomočkih in – državni nakupi so takoj stekli v vrtoglave višine. Kdor je kaj dal nase, je moral biti zraven, se ve, saj nek urejen protokol za to ni obstajal, je bila pa priložnost za trenutni navdih ter veze in poznanstva tistih, ki so bili trenutno pri koritu. Jasno, da se je iz tega rodila afera, saj tako prerivanje ne more ostati dolgo skrito ne medijem ne tistim, ki so bili trenutno odrinjeni in ne javnosti. Stvar se sedaj nagiba v drugo fazo, to je obdobje sumov, preiskovanja, dokazovanja, klicanja k odgovornosti in kar je podobnih nujnih postopkov in čemur smo bili priča že pri drugih aferah (orožje, Patrie, bančna luknja….), ki pa so vse ostale ‘neraziskane’. Vsak vali krivdo na drugega, tisti, ki niso dobili od pogače nič, so ogorčeni, tisti s prsti od marmelade pa so vse počeli ‘za narodov blagor’, izgorevali za domovino in garali za bolnike. (Cankar, nič se ni spremenilo, od kar te ni!).
Občine – zrcalna podoba življenja države
Prav virus je kriv, da smo se zavedli, v kako majhne prostorčke (občine) nas je strpala politika v vseh letih samostojnosti. Ko smo se znašli zaprti znotraj občinskih meja, smo šele prav občutili napake politikov, ki so ‘oblikovali’ občine po potrebah strank in političnih prijateljev (kretenizem, za katerega nihče nikoli ni odgovarjal). Te male ali nekoliko večje občine so dobile svoje izvoljene šerife, ki sedaj bolj ali manj suvereno vladajo, nadzor pa je večinoma tovarišijski v smislu ‘saj je fejst fant’ ali ‘saj se vsi poznamo’. Seveda so tudi izjeme, zlasti v večjih občinah, kjer se vse dogaja bolj na očeh javnosti in novinarjev in je težje kaj skriti, čeprav so tudi tam že neke dobro uhojene stezice, ki jih uporabljajo akterji vseh barv.
Na prvi, bolj površen pogled in skozi rožnata očala se zdi, da je vse v redu, da občinske vlade prav tako garajo za narodov blagor, se razdajajo za občane in izgorevajo od skrbi. Ogradili so se z goro sklepov in malim morjem raznih odborov in komisij ter nadzornih institucij, katerim niti sami preveč ne verjamejo. Pomešani so pojmi (enako kot na državnem nivoju) kdo vlada in kdo ga pri tem nadzira, kdo odloča in kdo izvršuje odločitve in kako. Skratka: kdo pije in kdo plača! Največkrat pa gredo skupaj na pir!
***
»Pri nas pa že ni tako«
Pri nas, tu mislim našo domžalsko občino, pa je tako, da imamo kar nekaj institucij brez zob (nadzorni odbor), nekaj jih je v globoki senci (opozicija), nekaj pa se jih veselo sonči in brezskrbno ‘fura’ občinsko politiko.
Našteli bomo nekaj motečih stanj, ki bi terjala resne razmisleke in stališča opozicije:
– Župan in predsednik Nadzornega odbora občine se mirno lahko dogovarjata, katere projekte bo Nadzorni odbor pregledoval glede na to, da je predsednik član stranke SDS, ki pa je v koaliciji z županovo LTD. Demokratična praksa zahteva, da Nadzorni odbor vodi opozicija!
– Zakaj v občini ne obstaja praksa, da se za strateške odločitve, ki se tičejo okolja in življenja občanov, ne organizira javna razprava, kot je to primer v številnih drugih občinah. Javne razprave bi pripomogle k polni informiranosti javnosti in tudi pomagale, da občina pridobila mnenja svojih občanov (n.pr. ureditev ploščadi pred centrom TUŠ, urejanje makadamskega parkirišča itd.)
– Zvedeli smo, da obstaja dokumentacija, ki razkriva sume o dogovarjanju za posle (projekte) z vnaprej izbranim ponudnikom in ‘konkurenti’, ki z informacijo o pričakovanih cenah poslov oddajajo navidezne ponudbe in s tem tlakujejo pot izbrancem.
Nanizati pa želimo tudi nekaj vprašanj, ki zadevajo tako občinske svetnike kot ostale občinske akterje:
– Izdelan je projekt (2018) o energetski sanaciji SPB za ceno nekaj več kot 150 tisoč evrov. Je občina resno razmišljala o tem ali pa bo projekt, ki je bil plačan, šel v arhiv kot že toliko drugih? Zakaj se z javnim denarjem tako lahkotno naročajo projekti, ki niso in še kmalu ne bodo mogli biti realizirani?
– Izdelani in nikoli realizirani so bili številni projekti kot n.pr. Klinika Domžale, preureditev Kolodvorske ulice (pa ne mislimo to, zgolj kozmetično, ki je bila sedaj izvedena), izgradnja doma za starejše na Viru, obrtna cona Želodnik (vloženih veliko sredstev), ter projekt za popolno preureditev SPB. Od teh poskusov so imeli dober zaslužek samo projektanti, projekti pa so zastarali.
– Vsako leto občina pripravi in izvaja kakšen gradbeni projekt (most, cesta, fasada KD, obnova Kolodvorske ulice), ki – če je le mogoče – traja celo poletje. Vsiljuje se vprašanje, ali je razlog visoka cena projekta ali sporočilo za javnost, da se tudi v Domžalah nekaj počne?
***
Čas krize in prispevek občine Domžale k reševanju
Kako bo občina Domžale v času krize s Korona virusom konkretno pomagala občanom po zgledu nekaterih drugih občin?
– Nižje položnice za komunalne storitve?
– Se bo občina odpovedala nadomestilu za stavbno zemljišče?
– Morda znižanje vrtcev, ali kako drugače?
– Se bo v času krize, ki prihaja, župan Toni Dragar odpovedal delu plače? Naj izpostavimo dejstvo, da ima glede na število prebivalcev eno najvišjih plač župana v državi. Prav tako bi občani morali dobiti informacijo, koliko je do sedaj imela občina stroškov, povezanih z ukrepi zoper širjenje okužb z novim korona-virusom! V imenu javnosti pričakujemo konkreten javen odgovor.
***
Pa še vprašanje ali bolje premislek o sledečem:
– Zakaj občina Domžale na področju evropskih sredstev ne sodeluje z okoliškimi občinami? V primeru regijskega sodelovanja bi imeli več možnosti za pridobitev teh sredstev. Zakaj ne poveže javnih zavodov in predlaga nekatere skupne službe? Občani menijo, da je racionalnost dolžnost občine in ne javnih zavodov.
– Občina je tudi vzpostavila Službo za evropske projekte, ki bo delovala v okviru Urada župana. Naloge na tem področju bi opravljali trije javni uslužbenci, od teh naj bi bil eden premeščen, dva pa bi na novo zaposlili. Je morda že bil objavljen javni razpis ali bo šlo kar brez tega?
– Občanom najmanj prijazne pa so dajatve v občinski proračun. Imamo eno najvišjih nadomestil v državi za uporabo stavbnega zemljišča in med vsemi občinami najdražje komunalne storitve.
– Poudarjamo, da je vsaki oblasti nujno potrebno gledati pod prste in preverjati tisto, kar leporečijo v svojih glasilih (www.erar.si), ki jih mimogrede, financiramo občani iz proračuna. Vsake toliko časa pa tudi dregniti opozicijo s posameznimi vprašanji, ker sicer ne bomo nikoli vedeli, kdo pije in kdo plača.
Uredništvo
https://www.domzalske-novice.si/2020/05/02/se-za-potrebami-solarjev-skriva-pranje-javnega-denarja/
