Alenka Žumbar Klopčič: “Povezujem tiste, ki imajo, s tistimi, ki potrebujejo”

2286

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 13.november 2014

Alenka Žumbar Klopčič je urednica, direktorica, pisateljica in oseba, ki velik del svojega prostega časa nameni pomoči potrebnim. Ko je treba za Veliko noč zbrati večjo količino hrane, da tudi tisti, ki je nimajo, lahko zaužijejo vsaj nekaj prazničnih dobrot, pa ko kateremu od bližnjih zavetišč za živali grozi pomanjkanje hrane – spet zbere prijatelje in skupaj nakupijo tisto, kar je potrebno.

Tako v svojem delovnem okolju – je urednica in direktorica podjetja Energetika.NET – kot tudi v zasebnem življenju usmerja projekte in povezuje ljudi; tiste, ki imajo, s tistimi, ki potrebujejo. Eko knjiga, Tashka in sedaj Srečna hiša so le nekateri od projektov, s katerimi Alenka pušča pečat v družbi. V naše kraje priseljenka, pred več kot 15 leti je prišla najprej v Domžale, danes živi v Krašnji, ki jo je vzela za svojo. Ena od njenih velikih strasti je tudi tek, pa tudi ta se je začel s psičko Tašo, posvojenko iz zavetišča, ki je bila navdih za Alenkino prvo knjigo.

Direktorica in urednica podjetja Energetika.NET na eni strani in ustvarjalka, pisateljica številnih otroških in drugih knjig na drugi strani. Kako odgovorno direktorsko delo združuješ z ustvarjalnim?
Biti direktor zahteva tudi ustvarjalnost (smeh), zato to ni težko. Če pa še resneje odgovorim, tudi ustvarjalno delo zahteva odgovornost in k sreči imamo dandanes že ogromno ustvarjalnih poklicev in na ustvarjalnosti temelječih karier, kar je super, ker lahko s tem pustimo domišljiji prosto pot tudi v času po otroštvu. Skratka, ustvarjalnost in direktorovanje gresta z roko v roki. Morda je potem, ko imaš enkrat moč, ki ti jo nudi direktorski položaj – čeprav sama vodim majhno podjetje –, le še laže udejanjati raznorazne ustvarjalne projekte.

Pred časom si dejala, da vodiš »majhno podjetje velikih projektov«. Kaj dejansko predstavlja velik projekt?
Pripeljati Arnolda Schwarzeneggerja v Slovenijo v času krize (smeh)! No, to je projekt, ki smo se ga lotili na Energetiki.NET, kjer ne le poročamo o energetiki, ampak organiziramo tudi energetske dogodke in Arnold bo v letu 2015 prišel na našo konferenco o energetski prihodnosti kot nekdanji kalifornijski guverner, ki je v Kaliforniji vpeljal številne napredne energetske rešitve, od javne razsvetljave na fotovoltaiko do hamerja na vodik.

Eden medijsko bolj odmevnih projektov z dobrodelno noto je Tashka. Kaj in kdo je Tashka?
Tashka je torbica z zgodbo in dobrim namenom in združuje umetniške detajle slovenskih ustvarjalk, od pečatkov iz fimo mase Eve Pestotnik, pečatkov z odpadlimi listki Andreje Krašna, ilustracij Marte Bartolj, do pečatkov z zavrženim make up-om Polone Potočnik, ki ustvarja pod blagovno znamko Kuku. Torbice Tashka nosijo tudi pleteno slamnato kito, kakršne so nekdaj pletle gospodinje za izdelavo cekarjev in slamnikov, danes pa jih pletejo članice Kulturnega društva Fran Maselj Podlimbarski iz Krašnje ali pa idrijsko čipko Zdenke Rezelj, v notranjosti pa je kot podloga ali pa vsa kot žepek za mobilnik, na njej pa natisnjeno besedilo iz ene mojih knjig. Gre torej za preplet mladostne ustvarjalnosti, slovenske tradicije, za prihodnost pa skrbimo s tem, da deset evrov od vsake prodane torbice namenjamo v sklad Modri svet za mlade podjetja Energetika.NET, s pomočjo katerega smo v preteklem letu omogočili plačano prakso šestim mladim. Torbice pa šiva moja mami in prav vsaka je unikatna. Moja je bila le ideja (smeh)!

V vsakem svojem delovnem okolju daješ poudarek družbeno odgovorni noti. Celo na strateških energetskih projektih. Kakšni so odzivi javnosti?
Na Energetiki.NET smo skupaj z ekipo letos zasnovali projekt Modri svet za mlade – vanj torej prispeva tudi Tashka -, kot odziv na aktualen problem manjšega zaposlovanja. Smo pa prišli tudi do spoznanja, da priložnosti še vedno so, le treba jih je znati izkoristiti. Nasploh je odziv poslovnih partnerjev zelo pozitiven in spodbuden, tako da s tem spoznavamo, da tudi v poslovni javnosti delimo mnenje, da moramo ukrepati, ne pa vdajati se nekakšni apatiji. V začetku leta smo tudi na eni naših poslovnih konferenc o pametnih omrežjih, ki smo jo pripravili skupaj s partnerjem – Tehnološko platformo za pametna omrežja – namenili tisočaka Centru za socialno delo Šiška za materinski dom, ki ga ima center v upravljanju. To se je zgodilo tako, da smo dali partnerju predlog, da bi Energetika.NET simbolno predala ček v višini 500 evrov na skupnem dogodku, ta pa se je nemudoma odzval, da bo pridal enak znesek. Nadalje smo v maju izvedli konferenco o trgovanju z energijo v Beogradu v Srbiji, ki so jo prav takrat prizadele poplave. Tudi ta dogodek smo izvedli v partnerstvu, tokrat z našim norveškim solastnikom, družbo Montel, pri čemer smo tudi Montelu predlagali podobno in tako eni srbskih nevladnih organizacij, ki so se tedaj borile s sanacijo nastale škode, nakazali donacijo v višini 500 evrov. Žal več ni dopuščal izid organizacije tega dogodka. Skratka, odzivi na pozitivne namere so vselej zelo pozitivni, ne glede na javnost.

Vse ganejo težave posameznikov in družbenih skupin, a zelo malo je tistih, ki se odločimo za to, da tudi kaj storimo. Korak naprej. Kako stopiti od problema do rešitve?
Sama skušam delovati karseda družbeno odgovorno, že odkar sem ustanovila Eko knjigo. Sem jo pa ustanovila kot odgovor na tezo, da ni mogoče nameniti dela sredstev od prodaje otroških knjig v dobrodelne namene. Z neko založbo, ki je že pred časom izdala moje prve slikanice, smo bili namreč domenjeni, da gre del sredstev od prodaje mojega prvenca – seveda nisem niti za hip pomislila na kak avtorski honorar – enemu slovenskih zavetišč. Ko sem od zavetišča izvedela, da od založbe niso prejeli niti evra, sem se odločila preveriti, ali je mogoče – kljub krizi na založniškem trgu – doseči prodajo, ki bi omogočala tudi donacije. Pri vsem tem pa seveda ni šlo brez vsebine, ki bi sovpadala s to namero in zato moje slikanice govorijo predvsem o živalih in okolju. Če povzamem: problem so bile v tem primeru brezdomne živali, ki si jih nekateri neodgovorno omislijo, potem pa zapostavljajo ali zavržejo, rešitev pa je v ljudeh, ki za te živali poskrbijo, ko se to zgodi. In da to lahko storijo, potrebujejo podporo – tudi finančno. In še to bi pri vsem tem dodala: marsikdo pravi, zakaj bi namenjal za neka zavetišča oz. za živali, če pa še ljudje dandanes nimajo kaj za pod zob. Sama tega ne vidim tako enovito – skrb za živali in druga živa bitja je odraz nas samih, torej naše družbe.
Vsak lahko naredi nekaj, če ne materialno pa vsaj z nasmehom. Ni nam treba turobno hoditi po svetu, ampak skušajmo dati čim več od sebe, najsi je to pozitivna energija najsi je to materialna ali finančna pomoč, saj se nam bo to zagotovo nekje povrnilo – predvsem v smislu osebne sreče in zadovoljstva.

Zadnji projekt, ki ti trenutno vzame največ prostega časa pa je Srečna hiša. Zakaj sploh Srečna hiša?
Srečna hiša je projekt podjetja Eko knjiga, ki sem ga ustanovila v letu 2010 z namenom izdaje ekoloških slikanic za najmlajše, s čimer sem torej želela pridati svoj kamenček v mozaiku naše okoljske in s tem tudi družbene odgovornosti. Sama namreč pojem »eko« razumem bistveno širše, kot je le nekaj zelenega in živega – v mojem razumevanju zajema tudi medosebne odnose in s tem predstavlja temelje prihodnosti celotnega planeta, ne le človeštva. Tako tudi vse knjigice, ki sem jih izdala, večinoma imajo tudi mecene, torej enako misleče podpornike, nosijo družbeno odgovorno noto, ki pa v večini primerov predstavlja namenitev dela prihodkov od prodaje v dobrodelne namene. Tako je Eko knjiga donirala več zavetiščem za živali in tudi društvom, kot sta fundacija H.O.P.E. ter Humanitas, knjigice pa so v sodelovanju z več centri za socialno delo in Zvezo prijateljev mladine pristale tudi v rokah otrok, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti. Tako se je skozi vse to rodila tudi zamisel o vzpostavitvi konkretnega prostora, kjer bi se otroci lahko igrali, se družili pa tudi učili. In to je zdaj naša Srečna hiša v Lukovici.

Zakaj pa prav v Lukovici?
Z možem sva se v to občino preselila pred skoraj petimi leti in zelo hitro sem tu začutila dom v pravem pomenu besede, ki mu želiš dajati in v katerega se vselej rad vračaš. Tako je sprva bežno navezovanje sosedskih stikov hitro vodilo v snovanje skupnih lokalnih projektov in kar nisem se mogla načuditi, kako prodorna je lahko skupnost ali pa le neka skupinica v lokalni skupnosti, če ima isti cilj. Resničen zgled v naši vasi je po mojem mnenju predsednica našega kulturnega društva Vera Beguš, pod taktirko katere so nastale številne otroške pa tudi čisto resne igrane predstave za odrasle. Dve otroški tudi na osnovi mojih knjigic in eno teh so lansko zimo krašenjski otroci uprizorili tudi na šišenskem centru za socialno delo, s tem pa ljubljanskim otrokom iz socialno ogroženih družin polepšali predbožični čas. Za to smo s knjižnimi darilci potem poskrbeli tudi v podjetju Energetika.NET.
Zamisel za Srečno hišo je torej izhajala iz vsega dotedanjega udejstvovanja in opazovanja tega, kako lepi, plodoviti in tudi perspektivni so lahko rezultati skupnega dela za boljšo družbo. Da bo ta hiša stala v Lukovici, je bilo samoumevno, saj je Lukovica ne le enkraten kraj v nasploh lepi Sloveniji, ampak je to tudi tradicionalno območje z največ rejniškimi družinami v Sloveniji. Ker sem mnenja, da si prav vsi otroci zaslužijo priložnost za neko perspektivo v življenju, še posebej pa ti, ki imajo povsem drugačen izhodiščni položaj kot otroci, ki jim je starševska ljubezen k sreči vseskozi dana, bodo projekti Srečne hiše bolj usmerjeni v pomoč otrokom v rejništvu in tudi socialno ogroženim otrokom in mladim. Bo pa sicer sam prostor – sestavlja ga edinstvena igralnica, ki smo jo zasnovali v sodelovanju z ilustratorko Nino Meglič in podjetjem Hutko, in pa učni prostor z učno pomočjo – na voljo čisto vsem otrokom in mladim. V njem bomo namreč poleti izvajali tudi raznorazne poletne šole in celo leto različne ustvarjalnice, od Zelenih prstkov z Jernejo Pavček, ustvarjalnih uric z Nino Meglič, magičnih druženj z ambasadorko Srečne hiše in pevko Urško Majdič in še in še.

Ambasadorje tudi pridno nabirate. Kako jih prepričate?
To je še ena potrditev, da pravilno razmišljamo (smeh)! Še pred otvoritvijo Srečne hiše so nam ambasadorstvo potrdile glasbenice Jadranka Juras, Tinkara Kovač, Urška Majdič in Rebeka Dremelj pa tudi stand up komik Boštjan Gorenc – Pižama, telovadca Mitja Petkovšek in Mojca Rode pa profesionalni stunt voznik Rok Bagoroš, pogovori pa tečejo tudi z dvema izjemnima športnikoma, ki žanjeta uspehe na svetovni ravni. V bistvu ne gre toliko za prepričevanje, kot za to, da jim predstavimo projekt na način, da se lahko poistovetijo z ideologijo, ki stoji za njim. To pa je, da moramo biti vsi skupaj odgovorni do otrok, ki potrebujejo karseda dobro popotnico za prihodnost. To je postalo še toliko bolj očitno zaradi aktualne krize.

Kako sploh financirate projekt Srečna hiša?
Tu imamo srečo, ker je projekt Srečne hiše tako iskren in ima tako močno sporočilnost, da smo z njim naleteli na popolno podporo že samega lastnika objekta, Marjana Kvedra, ki je v objektu Avto Kvedra Eko knjigi tudi oddal sam prostor – površina Srečne hiše je 150 kvadratnih metrov. To je zelo svetel prostor z velikimi steklenimi površinami, kar vnaša še dodatno pozitivo v samo hišo. Velika hvala gre tudi Maticu in Špeli Pošebal, ki postavljata edinstvene Hutko hiške in sta se takoj prepoznala v samem projektu, pa ilustratorki Nini Meglič s Količevega, ki je bila sposobna moto Srečne hiše preliti tudi v ilustracije, s katerimi je opremljena tako notranjost hiše kot tudi Hutkova hiška, ki stoji pred objektom Avta Kveder. Brez širšega sodelovanja tako že na začetku sploh ne bi šlo in tudi vsi, ki smo v njem, smo šli v to tudi z lastnim vložkom, bodisi časa, denarja, materiala in dela.
Vse to so prepoznali tudi prvi sponzorji oz. donatorji, ki so Srečni hiši namenili svetila in drugo opremo – med njimi tudi skupina Reflecta. Upamo seveda še na dodatne podpornike, s katerimi bomo lahko nadalje financirali vse aktivnosti, ki jih imamo v načrtu, pa tudi samo učno pomoč, saj bosta v Srečni hiši vseskozi na voljo dve pedagoginji. Je pa sicer v hiši tudi ART trgovinica, ki se bo po potrebi prelevila v mini lutkovno gledališče, in s pomočjo katere bomo financirali vsaj osnovne stroške, saj bo del sredstev od prodaje izdelkov – ti bodo umetniške in obrtniške narave od dobaviteljev iz lokalnega okolja – namenjen prav delovanju Srečne hiše. Delali pa bomo na tem, da bomo čez čas vzpostavili tudi sklad Srečne hiše, iz katerega bomo lahko ponudili mladim, ki bodo potrebovali šolnino ali kakšno drugo orodje, ki jim bo pomagalo pri dosegi življenjskih ciljev, za to potrebno finančno pomoč.

Slogan Srečne hiše je Lokalno veselje za globalno srečo. Bo torej vaše delovanje lokalno ali globalno?
Najprej seveda lokalno, saj je po mojem mnenju dosega lokalnega veselja in zadovoljstva pogoj za ustvarjanje globalne sreče. Pomagali bomo torej predvsem lokalno, kar smo počeli že, preden se je Srečna hiša sploh odprla. Tako smo občasno z gručo prijateljev in znancev zbrali denar in nakupili praznično hrano za dvajset socialno ogroženih družin iz Domžal in okolice, veliko je bilo akcij zbiranja denarja in hrane za kužke in mucke v zavetiščih, denar pa smo nakazali tudi bosanskemu društvu Roka za tačko, ki res prizadevno skrbi za umik brezdomnih kužkov z bosanskih cest in ulic, kjer je stanje z malimi brezdomčki še precej hujše kot pri nas. Donacije materialnih stvari, od oblačil, obutve, higienskih pripomočkov pa celo pralnih praškov in čistil ter seveda knjigic za varno hišo in materinske domove, so že čisto samoumevne. Ampak takšne akcije so lahko stalnica. Žal. Zato si moramo kot družba prizadevati za to, da pravzaprav sami sebi omogočimo čim boljše pogoje za karseda perspektivno skupno prihodnost. In naša Srečna hiša je korak v tej smeri.

Kje pa je pri vsem tem konkretnejša globalna nota?
Globalno noto nosi denimo projekt Pisma sveta, v katerem so otroci iz krašenjske osnovne šole narisali in napisali pisma za otroke v afriški Gambiji in tudi v sosednji Gvineji Bissau, tamkajšnji otroci pa so in še bodo naredili enako za naše. Tako bomo med njimi vzpostavili dopisovanje, skozi katerega bodo kot sovrstniki spoznali, kako je živeti na povsem drugih koncih sveta in to v povsem drugačnih razmerah. S tem bodo zagotovo pridobili na razgledanosti, morda pa bomo v njih vzbudili tudi radovednost in zanimanje za naš planet. Tudi samo Srečno hišo krasijo ilustracije na lesu, ki prikazujejo otroke sveta, različnih ras in kultur, vsi pa nosijo nasmeške. Kajti prav to mora biti naše vodilo – z nasmehom v prihodnost. Tako nas ne bo te strah, ampak bomo vedeli, da smo v njenem objemu lahko varni. Seveda, če se bomo imeli najprej sami radi. To je torej ključna sporočilnost, ki jo bomo skozi številne projekte in aktivnosti predajali obiskovalcem Srečne hiše.

Bodo prostor v Srečni hiši lahko našli tudi odrasli?
Absolutno! V Srečni hiši bomo izvajali tudi različne dogodke za odrasle, od predstavitev knjig, potopisna predavanja, stand up, Tashkine čajanke, do različnih aktualnih debat ob dobrodelni kavici iz kavarne Mia, ki se nahaja pod Srečno hišo. Na obisk odraslih pa računamo tudi zaradi ART trgovinice, v kateri bo naprodaj ročno izdelan nakit, knjige, slike domačih ilustratorjev, CD-ji naših ambasadork iz glasbenih vrst.
Prav v decembru imamo na sporedu že predstavitev reportažne knjige, od katere izkupiček bo namenjen trem bratom iz bližnje okolice, ki so v rejništvu že večji del otroštva, najstarejši pa bo s tem denarjem opravil izpit za moped, da mu bo olajšana mobilnost na precej veliki razdalji med domom in šolo. Pred božičem sledi tudi predstavitev otroške slikanice Deset eko zgodbic za lahko noč avtorice Irme Jančar in več domačih ilustratorjev, katere izkupiček od prodaje bo prav tako usmerjen dobrodelno – dvema dečkoma za izboljšanje njune angleščine s pomočjo jezikovne šole. Skratka, zelo veliko aktivnosti za široko populacijo, saj moramo biti navsezadnje vsi srečni, kajne? (smeh)

Od kod pa ti črpaš energijo in nasmehe za številne, predvsem dobrodelne projekte?
Ko človek vidi rezultat nekega napora – čeprav tu ne gre govoriti o fizičnih naporih, bolj o neki osebni aktivaciji -, kot je denimo veselje šolarja, ki prejme računalnik, ki ga nujno potrebuje za šolo, ali pa ko sliši, koliko je pomenilo podarjeno darilo malčku, ki le redko prejme kaj v dar, to rodi neopisljivo energijo, ki je tudi neustavljiva in nima meja. In ko človek uvidi, da lahko to energijo usmeri v druge ljudi, ki jih potem prav tako aktivira in usmeri v neko plemenito potezo, je to še dodaten impulz za akcijo. Ampak še enkrat – naše akcije morajo iti predvsem v smer boljšega jutri, torej kreiranja lastne perspektive in perspektive naših mladih, in ne le v saniranje tegob tega trenutka.

Če se še enkrat vrneva k Srečni hiši. Konec meseca, 28. novembra, te čaka otvoritev Srečne hiše. Kaj se obeta in koga vabiš?
Obeta se lušten dogodek, ki ga bodo začinili tudi naši ambasadorji – Pižama bo imel stand up nastop, Rebeka Dremelj bo zapela, nastopile bodo tudi punce ansambla Skrivnost, pa še nekaj presenečenj nas čaka. Med drugim bodo vsi mali obiskovalci prejeli tudi darilca presenečenja, tisti, ki želijo, pa lahko na otvoritev prinesejo tudi kakšna živila za Anino zvezdico. Tudi z njo smo se povezali, tako da je res naša želja povezovanje in delovanje za dosego lokalnega veselja, ki bo vodilo v globalno srečo!

 

Besedilo: Mateja Kegel Kozlevčar
Fotografija: Barbara Reya

Oglasno sporočilo