Teme in dileme snažilke Tilke (NOV!CE št. 19/2015): Vrednote

1902

Na televiziji spet govorijo o vrednotah. O naših slovenskih vrednotah, pa vendar dobro ne razumem, ali se kaj razlikujejo od avstrijskih in hrvaških? Po moje ne! Če se prav spomnim, so mi v otroštvu vbijali v glavo, da je poštenje vrednota: »V življenju je treba biti pošten in delaven, lenuhov in barab nihče ne mara«, je zmeraj rekla moja babica. Pa se je motila, moja babica, barabe so najboljše, kar imamo.
Druga taka vrednota, ki se je spomnim, je bila spoštovanje do starejših ljudi, učiteljev, župnika, poštarice in branjevke na tržnici. »Kaj se to pravi, odgovarjati se starejšim«, me je pocukal za lase stari ata, ko sem nekaj jezikala, da ne bom pometala okoli hleva, ker da preveč smrdi. »Aha, mleko ti pa ne smrdi,« se ni dal. Mama se ni prav nič borila za moje človekove pravice, ampak mi je potisnila metlo v roke z besedami: »No, pa hitro ubogaj , kaj se obiraš!«
Zdaj vidim, kako zelo so se motili , ko so mi, trmastemu in jezikavemu dekliču, vbijali v glavo vrednote, ki so se čez desetletja pokazale kot čista zabloda. Komu mar, če si delaven? Če si pošten in plačuješ svoje kredite, si največji bedak! A da bi kdo spoštoval starejše? E, dajte no! Slišim le to, da upokojenci zažiramo mlade, ker da je zaradi nas država predraga, da ne mislijo delati še za ta stare! Da bi spoštovali učitelje? Ja, saj so plačani, da učijo otroke! Naj bodo veseli, da imajo službo! Ni nobenega razloga, da bi spoštoval branjevko na tržnici, saj ji plačam, če kaj vzamem od nje, a ne? Saj ona je tam zato, da prodaja, da zasluži kak evro, ne pa da si nabira »kao neko« spoštovanje!
V vrsti na banki sem poslušala dve starejši gospe, ki sta prišli po penzijo:
»A veš, da mi je ta mala vnukinja zabrusila, da se ne misli mučiti okoli mature, če ne bo imela nič od tega. Ja, se boš pa ja pobrigala za maturo, sem jo prepričevala. Pa mi pravi, da samo v primeru, če bo dobila nov avto, ne vem že, kakšne znamke! Pa sem rekla, no…bom nekaj primaknila, da bo dekle bolj z veseljem študiralo.«
»Naš bo pa letos diplomiral, pa nekaj fantazira o Avstraliji. Saj mladi res nimajo prave bodočnosti v teh časih, želijo si hitro zaslužit, hitro imet vse…Mi je rekel: babi, avionska karta bo 15 jurjev, a boš kaj pomagala,…« sta modrovali in se premaknili do šalterja.
Pa sem pričela premišljevati, kaj si pa pravzaprav jaz kot ena upokojena snažilka želim? Hm. Želim si, da bi se brez razmišljanja pri odprtih vratih zvečer usedla na klop pred hišo in strmela v zvezde brez strahu, tako kot smo včasih sedeli pozno v noč, pa se nihče ni nikogar bal. No, otroci smo se bali mraka, pošasti, čarovnic, odrasli najbrž bolezni in toče. Danes se otroci bojijo sošolcev, najstnice se bojijo, da ne bodo dovolj vitke, odrasli se bojijo za službe, penzionisti za penzije.
Kaj so torej naše, slovenske vrednote, ki jih moramo tako zelo braniti, za vsako ceno, tudi z žico? Moja preprosta pamet mi pravi, da mi branimo samo namišljene vrednote: menda se bojimo le za drage avtomobile (čeprav so na lizing), za obleke modnih znamk (čeprav ponarejene), pa za dragocene računalnike in mobitele. Te bi nam lahko kdo ukradel, vrednot pa nam res ne more nihče ukrasti, niti jih ne moremo zakleniti ali strpati za ograjo. Zato mi gre na živce to blebetanje o vrednotah, za katere trepetamo. Jaz že ne!

Tilka

Oglasno sporočilo