Nekdanja veleposlanica, podjetnica in predsednica Združenja ONA VE Marta Kos »Diplomacija naredi državo veliko ali majhno!«

0
4791

Marta Kos je vešča mnogih poklicev, Je oseba, ki je v zgodbi življenja uresničila vse dele sebe. In nadaljuje, čeprav je doživela tudi bridke izkušnje, ko bi morala biti deležna podpore in aplavza. Prvakinja in rekorderka v plavanju, novinarka, veleposlanica, tiskovna predstavnica vlade, aktivistka združena ONA VE in še bi lahko naštevali. Z njo smo se pogovarjali o njenih začetkih v novinarstvu, diplomaciji in dosežkih iz tega obdobja, združenju ONA VE in o tem, kakšne družbene spremembe prinaša glas žensk. Iskreno namreč verjame tudi v enakost spolov, čeprav sta si, kot poudarja, fizično različna, se moramo izogniti podrejanju ženske. Zaveda se, da ima sicer vsaka tradicija v sebi pozitivne elemente. Ko pa postane orodje za to, da se poskuša ženske spet spraviti za štedilnik, potem ne moremo govoriti o napredku. 

Bili ste jugoslovanska in slovenska prvakinja in rekorderka v plavanju, novinarka športnega uredništva RTV Slovenija, dopisnica Deutsche Welle in kasneje dopisnica nacionalne televizije iz Nemčije. Kako bi opisali to obdobje?
Eno najlepših v mojem življenju. Ko sem končala fakulteto, študirala sem novinarstvo, se mi je zdelo, da je moj cel svet, da zdaj pa prihaja tisto ta pravo v mojem življenju. Da želim postati novinarka, sem vedela že sredi gimnazijskih let, saj me je zelo fasciniral naš lokalni, Koroški radio, kjer sem vrsto let delala honorarno. Seveda takrat še nisem vedela, da bom začela delati kot športna novinarka. 1. aprila 1989 sem začela mojo prvo službo – v športni redakciji TV Slovenija. Imela sem srečo, da so zame skrbeli najboljši mentorji – Marjan Lah je takrat bil šef športne redakcije, moj mentor za pripravništvo je bil legenda slovenskega športnega novinarstva Marko Rožman, v informativnem programu pa me je kalil tudi zelo slavni Tomaž Terček. Od njih sem se največ naučila! Ni bilo vedno enostavno, saj so bili zelo zahtevni, zlasti Tomaž Terček. A njegova strogost in doslednost sta mi pomagali, da sem televizijo še bolj vzljubila. Moje delo na radiu Deutsche Welle je bilo v izjemnih časih, za novinarko za prste oblizniti, bi rekli. V Nemčijo sem se preselila dva meseca po tem, ko je padel berlinski zid, ko se je končala skoraj 50 letna hladna vojna. Zahodna in vzhodna Nemčija sta se združili, razpadla je Sovjetska zveza, razpadla je Jugoslavija in Slovenija je prvič v svoji zgodovini postala samostojna država. Kakšni zgodovinski premiki in jaz sem bila praktično sredi njih! Še danes se mi zdi, da je bil izjemen privilegij, da sem lahko poročala o dogodkih, ki so spreminjali svet in, ki so nam, Slovencem, dali svojo državo.

Sledil je preskok v politiko. Sprva na položaj direktorice vladnega urada za informiranje in tiskovno predstavnico vlade, nato ste postali podpredsednica Gospodarske zbornice. Zaneslo vas je tudi v podjetniške vode, nato pa ste bili veleposlanica v Berlinu.
Zmešana kariera, bi rekli nekateri, kajne?! Meni se ne zdi tako. Z veseljem sem se vrnila v Slovenijo na čelo vladnega urada za informiranje, kjer smo začeli postavljati sistematične temelje razvoju vladnih odnosov z javnostmi. In krepili zavezništva z novinarji in mediji. Stvari, ki se nam danes zdijo samoumevne, takrat niso bile. V času mojega mandata smo medijem prvič začeli vnaprej sporočati teme, ki jih bo vlada obravnavala. Uspeli smo prepričati predsednika vlade Janeza Drnovška, da je končno dovolil fototermin na začetku vsake seje vlade. In začeli smo kampanjo za vstop Slovenije v Evropsko unijo, na kar sem še danes zelo ponosna. »Doma v Evropi« je bil slogan kampanje in zdi se mi genialen. Da, doma smo v Evropi, vračamo se tja, kjer smo doma, v Evropi. Evropa je naš dom.
Na nek način sem ves čas imela službe, ki so mi omogočale mednarodno delovanje oziroma povezavo z Evropo in svetom. Tako je bilo tudi na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer sem bila na koncu podpredsednica za mednarodno sodelovanje. S sodelavci smo vodili gospodarske delegacije po celem svetu. Več kot desetletno delo za švicarsko korporacijo Gustav Käser me je usposobilo za delo na trgu. Vodenje, prodaja, obvladovanje sebe in stresa – to so veščine, ki mi jih je prineslo delo voditeljice treningov.
In vse to mi je pomagalo, da sem lahko dobro opravljala delo veleposlanice v Berlinu in nato v Bernu. Nikoli v življenju nisem pričakovala, da bi kdaj lahko bila veleposlanica. Pa se je zgodilo in tudi to so bila krasna leta mojega življenja. 

Zakaj ste odstopili s položaja veleposlanice v švicarskem Bernu?
Vedno težje sem zastopala vlado, ki je delovala na vrednotah, ki so meni tuje. Slovenijo je vedno bolj oddaljevala od področij, ki so včasih bila naš paradni konj – človekove pravice, svoboda medijev in govora. In s svojim delovanjem škodovala ugledu Slovenije. To me je najbolj bolelo. Drugi razlog pa je bil različni pogled na vodenje veleposlaništva. Način ravnanja ministrstva do mene sem občutila kot šikaniranje in nezaupanje do načina vodenja veleposlaništva. 

Nemška revija Diplomatischer Magazin vas je razglasila za veleposlanico leta 2016, vendar so to priznanje številni v Sloveniji skušali zmanjšati. Je bila ne delu pregovorna slovenska zavist?
Ja, lahko bi temu tako rekli. Ker se pišem Kos, so mnogi negativno pisali in govorili o tem priznanju, ne da bi se sploh pozanimali, za kaj točno sem ga dobila. V gonji proti meni je prednjačila Slovenka iz Švice, ki je prek enega od socialnih omrežij sporočala, da so se Nemcem skisali možgani, da dajejo takšno priznanje meni. Seveda je šlo za privrženko predsednika vlade Janše. V Nemčiji je bilo takrat akreditiranih več kot 180 veleposlanic in veleposlanikov. Meni je bilo v izjemno čast, da so izbrali prav mene. In s tem dali priznanje ne le meni, ampak tudi celotni ekipi veleposlaništva.
Kasneje, ko sem Nemčijo že zapustila, mi je nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier podelil še visoko nemško odlikovanje Veliki križ za zasluge reda za zasluge Zvezne republike Nemčije. Gre za še pomembnejše priznanje mojemu delu v Nemčiji in za dobre slovensko-nemške odnose.

Katere dosežke in uspehe iz berlinskega obdobja bi izpostavili?
Naše veleposlaništvo je postalo prepoznavno kot tisto, ki je aktivno na področju pravic žensk in LGBTIQ skupnosti. Prvič v zgodovini ene največjih parad ponosa na svetu, v Berlinu, se je Slovenija samostojno predstavila, gostje na njem so bili številni poslanci nemškega parlamenta in drugi nemški politiki. V času mojega mandata smo v Berlinu odprli slovensko kulturno predstavništvo. Bolj natančno smo definirali, kaj želimo doseči v slovensko-nemških odnosih in podpisali posebno deklaracijo o poglobljenih odnosih. Okrepili smo sodelovanje s posameznimi nemškimi zveznimi deželami in imenovali številne nove častne konzule. In zelo dostojno proslavili 25. obletnico obstoja samostojne Slovenije.

Če bi se v prihodnje ponudila priložnost za vrnitev v veleposlaniške vode, bi jo pograbili?
Bi, z veseljem. A bi se prej morala pogovoriti z možem, kako bi bilo potem videti najino zasebno življenje.

Kot že povedano, ste bili direktorica vladnega urada za informiranje. Kako bi opisali strategije vlade v odnosu do medijev nekoč in danes?
V mojem mandatu smo komuniciranje razumeli kot demokratično obvezo vlade in njenih institucij, izhajali smo iz načela, da vlada dolguje državljanom učinkovito vodenje, vodenje pa izhaja iz učinkovitega komuniciranja. Ne samo pravica, to je dolžnost, ker so razprave o pomembnih temah na relaciji vlada-javnost možne le, če je javnost obveščena o tem, kaj in kako dela vlada in kaj načrtuje. In vsaka dobra vlada mora pri državljanih iskati podporo za svoje projekte. Naše poslanstvo pa je bilo tudi, da smo začeli sistematično graditi odnose z mediji, ki se ne zgodijo sami po sebi. Urad je strokovna služba in ima izjemno pomembno vlogo, saj mora skrbeti za pretok informacij med vlado in državljani. Demokracije brez tega pretoka ni. Mediji so torej zaveznik vlade, to pa so lahko le, če se vlada do njih profesionalno obnaša. Današnja vlada in UKOM sta medije naredila za svoje sovražnike, delita jih na »prave« in »neprave«, uničila sta STA, si podpredila RTV Slovenija. Predvsem pa s svojim načinom dela škodujeta ne le medijem in sebi, temveč predvsem slovenski demokraciji.

Z Emilijo Stojmenovo Duh, Natašo Pirc Musar in Matejo Malnar Štembar ste junija leta 2021 ustanovile združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja ONA VE. Odkod ste dobili navdih za projekt in kako je ta stekel?
Navdih sem dobila v Švici, kjer imajo ženske v relativno konzervativni družbi težji položaj kot pri nas. A se znajo izjemno dobro organizirati in najti podpornike. Tako so se zelo angažirale za zvezne parlamentarne volitve leta 2019, pozivale ženske, da kandidirajo, pritiskale na stranke, da so dale ženske visoko na kandidatne liste in hkrati poskrbele za usposabljanje žensk. V enem od vzporednih projektov so gradile mrežo švicarskih strokovnjakinj sheknows.ch. Ko sem to videla, se mi je takoj porodila ideja: tudi Slovenija bi morala to imeti. Povezala sem se s švicarskim združenjem ženskih organizacij Alliance F, ki upravlja mrežo SHE KNOWS, dali so mi na razpolago vso znanje in podporo.

In potem sem v Sloveniji iskala ženske, s katerimi bi to lahko izvedle. In z izborom ne bi mogla biti bolj srečna. Štiri ženske smo junija 2021 ustanovile Združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja ONA VE: dr. Nataša Pirc Musar, odvetnica in izjemna strokovnjakinja za področje varstva osebnih podatkov, dr. Emilija Stojmenova Duh, ena naših najboljših strokovnjakinj za digitalizacijo, Mateja Malnar Štembal z več kot 20 letnimi izkušnjami na področju odnosov z javnostmi in komuniciranja ter jaz.

 Menite, da ženski glas v družbi šteje in prinaša spremembe. Ali se pogostokrat zgodi, da prevlada glas moškega?
Da, ženski glas v družbi bi se moral bolj slišati, v politiki in gospodarstvu, nasploh v vseh porah družbe, bi moralo biti na vodilnih položajih več žensk.  Pri ONA VE se posebej osredotočamo na enakost spolov v medijih in na javnih prireditvah. Ko smo lani s pomočjo naših partnerjev Metine liste in družbe Kliping d.o.o. izvedli raziskavo zastopanosti žensk v medijih, smo ugotovili, da tudi tam prevladujejo moški: le 24 % žensk in trikrat več moških je nastopalo v izbranih medijih. Torej imamo tudi v medijih podoben vzorec kot sicer v družbi: v prednosti so moški! Več jih je na vodilnih položajih, v povprečju imajo višje plače in več jih je v medijih. In to bo tem, da je med prebivalci Slovenije približno polovica moških in polovica žensk. Zato je cilj Združenja ONA VE, da dosežemo spolno zastopanost v medijih 50 % – 50 %.

Reciva še kaj o enakopravnosti spolov. Zaradi fizičnih različnosti ne moreta biti enaka, morata pa biti enakopravna? Kje je Slovenija na tem področju?
Morda najprej o pojmih enakost in enakopravnost. V ONA VE uporabljamo termin enakost spolov, tako je tudi v političnem besednjaku Organizaciji združenih narodov, OZN in v EU. Definicija enakosti spolov je širša od definicije enakopravnosti spolov. Sodobni koncept enakosti spolov vključuje tako formalno (de jure) kot dejansko (de facto) enakost, torej enakopravnost, ki se nanaša na formalno-pravno enakost, in enakost, ki se nanaša na dejanske situacije v odnosu med spoloma in zadeva realne okoliščine. Definicija enakosti spolov je torej širša od definicije enakopravnosti. Ja, imate prav, moški in ženske ne moremo biti fizično enaki, a pri konceptu enakosti spolov gre za sociološko in politološko razumevanje ideje, ne za slovarske pojme. V zadnjih letih v Sloveniji opažamo sistematično slabšanje položaja žensk. Svetovni gospodarski forum, WEF,  že vrsto let pripravlja Global Gender Gap Report. Slovenija je leta 2017 bila na odličnem sedmem mestu, 2018 na 11., 2020 na 41. mestu, kar pomeni, da smo v treh letih nazadovale za kar 34 mest. Smo država z enim najslabših deležev žensk v vladi, trenutno sta samo dve, kar je 11 odstotkov. Celo Hrvaška ima v vladi 22 odstotkov žensk, Nemčija 50 odstotkov, Avstrija 53. Od nove vlade zato pričakujem, da bo imela vsaj polovico ministric. Podobno o slabšanju položaja govori tudi raziskava Evropskega inštituta za enakost spolov EIGE, kjer je Slovenija edina država, v kateri se je leta 2020 položaj žensk poslabšal. 

Nekoč ste dejali, da doživljamo retradicionalizacijo družbe. Kateri so pozitivni in kateri negativni vidiki te spremembe?
Vsaka tradicija ima v sebi pozitivne elemente. Ko pa postane orodje za to, da se poskuša ženske spet spraviti za štedilnik, če karikiram, potem ne moremo govoriti o napredku. Retradicionalizacijo danes razumem kot poskus zlasti moškega dela naše populacije, da bi z discipliniranjem žensk, da naj več rojevajo, bodo več za štedilnikom in bolj podložne možu, se ne ukvarjajo z vrhunskim športom, ker to škoduje reprodukcijskim sposobnostim na nek način rešili težave družbe. Te težave so v marsičem povezane s težjimi prekarnimi pogoji, v katerih delajo ženske in moški, kot pravi dr. Darja Zaviršek, ena naših največjih strokovnjakinj enakosti spolov. In če spet karikiram: če ženska želi biti za štedilnikom, je to njena odločitev in je v redu. Če pa je v to prisiljena, ker jo tako vidi partner ali mož ali, ker to od nje pričakuje družba, to ni v redu.

Kaj vam osebno predstavlja termin diplomacija? Je le -ta doživela velike spremembe. Kako se kažejo?
Diplomacija je spretnost, ki naredi državo veliko ali majhno, ne glede na velikost države in število prebivalcev. Pomeni eno najpomembnejših orodij za uresničevanje zunanjepolitičnih interesov države. Diplomacija že dolgo ni več veščina elit, protokola, imunitet in privilegijev, ki deluje skrito pred očmi javnosti. Od WikiLeaks-a dalje je pred očmi javnosti skritega le še bore malo. Diplomati so iz lojalnih zastopnikov nacionalnih interesov postali promotorji gospodarskih, kulturnih, znanstvenih, turističnih in kulinaričnih dosežkov svojih držav. Predvsem pa je diplomacija postala dosti bolj javna kot je bila nekoč, tudi zaradi pojava družbenih omrežij.

Katere lastnosti odlikujejo dobrega diplomata?
Diplomat oziroma diplomatka mora dostojno zastopati in promovirati svojo državo, znati mora spremljati dogajanje države, v kateri dela in presoditi, kaj si zasluži poročanje v domovino; mora biti radoveden, srbeti ga morajo prsti, kaj dobrega bi še lahko naredil za svojo državo. Mora obvladati jezike, se znati obnašati in biti tudi dober vodja svojim sodelavcem.

Moški so drugačni, ženske tudi. V čem so ženske posebne v diplomaciji?
Tako kot v vseh poklicih imamo tudi v diplomaciji dobre in slabše diplomate in dobre in slabše diplomatke. Torej je izvajanje diplomatske aktivnosti bolj odvisno od človeka kot od spola. 

Katera svetovna diplomacija je vam osebno najboljša? In najslabša?
Ne poznam diplomacij vseh držav sveta, zato ne morem presojati. Verjamem pa, da je dobra tista diplomacija, ki odlično zastopa interese svoje države, ki ima dobre odnose z državo gostiteljico in, ki zna poskrbeti za svoje zaposlene, torej diplomate kot tudi njihove družinske člane.

Kaj vam je bilo pri vašem delovanju v tujini posebej všeč in zakaj?
V obeh državah, v katerih sem delala, sem doživela, kako je možno z majhnimi koraki in dejanji prispevati k boljši prepoznavnosti Slovenije. Slovenija je bila v času, ko sem bila veleposlanica, visoko cenjena država, odlikovali so jo spoštovanje človekovih pravic in svoboda medijev in govora, tudi naša narava, dosežki športnikov in dobra kulinarika ter vina. Najbolj všeč mi je bilo, ko sem ob reakcijah tuje javnosti v sebi čutila velik ponos na našo domovino, našo Slovenijo.

Katerih sprememb si želite v naši državi? Kje vidite prepreke, da bi se uresničile?Kaj vam je všeč v naši državi, katere njene pozitivne lastnosti bi izpostavili?Kaj pa je tisto, kar nas umešča na rep Evrope?
Slovenija je izjemna država, v njej živijo in delajo izjemni ljudje. Imamo krasno naravo, za katero znamo izjemno skrbeti. Slovenci smo pridni in podjetni. Želim pa si, da ne bi bili tako polarizirani, da se ne bi predalčkali na osnovi naši-vaši, da bi bolj spoštovali različnost in predvsem, da se med nas spet povrneta solidarnost in zaupanje do države oziroma vlade in njenih institucij. In da bi tudi v tujini ponovno postali tako ugledni, kot smo bili še nekaj let nazaj, zlasti, ko gre za spoštovanje človekovih pravic in svobode medijev.

Berlin, Bern, Koeln, Ženeva so bila, nekatera še so vaša mesta. Kje ste najraje živeli?
Povsod! Vsako mesto ima nekaj posebnega. V Koelnu sem doživela skoraj že mediteransko mentaliteto, Berlin mi je vedno dajal občutek, da je možno prav vse; Bern mi je pokazal, da je s skromnostjo možno voditi uspešno politiko, ki je usmerjena v dobro svojih državljanov; Ženeva je multikulturno mesto s kalvinističnim pridihom.

Kaj vas posebej skrbi, ko pomislite na domovino? Ne skrbi me. Vidim veliko priložnosti, kako bi se lahko razvijali v prihodnosti. Vidim možnosti za uspešen zeleni prehod. Vidim generacijo mladih, ki se je začela družbeno angažirati. Vidim pridne ljudi, ki hočejo prispevati v dobro soljudi. In vidim možnost, da ponovno postanemo vključujoča družba. Vse je odvisno od nas samih!

Saša Bešter

Oglasno sporočilo