Ne morem si kaj, da se tokrat ne razbesnim nad vsem in vsakim, ki nam zadnje čase kroji usodo. Pa bo kaj pomagalo? Hm, kaj pa če vržem kakšno kocko … Napišem pismo generalnemu sekretarju združenih narodov ali pa mednarodnemu društvu ljubiteljev štiriperesne deteljice!!! Vse tri rešitve bi zalegle natanko toliko, kot če se postavim pred ogledalo in samega sebe prepričam, da je zemlja kvadratna, kot granitna kocka recimo, ali pa ploščata, kot so mislili pred nekaj stoletji.
Nič ne bo pomagalo, dragi moji, ne vseljudske vstaje, ne kocke, ne dramatična pisma, ki letijo iz ene in druge strani. Pomagali bodo samo zdrav razum, dolg predah in korakanje naprej. Žal imam občutek, da je Slovenija v takšnem krču, da ne verjamem, da se bo to kaj kmalu zgodilo. Najprej bomo priča neki pozicijski vojni, potem bomo hodili po bojnem polju in obvezovali ranjene in odnašali trupla, nato pa se bo začelo vnovično osvajanje rovov na večni levo-desni fronti. Mi pa, dragi državljani, se bomo le še bolj in bolj spraševali, ali sploh vemo, kam gremo oziroma ali sploh hočemo kam iti. In do takrat, ko se bodo naši vrli voditelji le odločili, kaj bi sploh radi in morebiti našli tudi pot za to, bomo obstali ob besedah dobitnice letošnjega boba leta.
»Na kraj pameti mi ne pade, da bi pogledala, kaj na izdelku piše; je zdravo, ni zdravo, koliko konzervansov ima, je slovensko ali ni. Zame je pomembna samo cena. Kupujem tisto, kar je v akciji, in temu prilagajam svoj jedilnik.«
Jelka Bobonja,
čistilka
Dragi moji, ne težave enih in drugih politikov, besede gospe Bobonja bi morale odzvanjati v naših in predvsem njihovih glavah. Čas je, da se gospodje začnejo ukvarjati s problemi in jih rešijo tako, da bo tudi mali človek lahko zaživel človeka dostojno življenje.
Do takrat pa bomo ploskali iskrenim izjavam malih ljudi in upali, da se bodo »veliki« končno spametovali ali pa poiskali vrata. Sicer se res lahko zgodi, da bodo leteli skozi okno.
Jakob
