Benjamin Hafner: »Arhitektura je del umetnosti, ki sem jo vedno nosil v sebi«

498

Arhitekt, ustanovni član in predsednik Združenja arhitektov Domžale ter predavatelj Benjamin Hafner ponosno pove, da prihaja iz pedagoške družine. Verjetno znanje zato še raje prenaša na mlajše generacije. Dobitnik številnih mednarodnih in celo svetovnih priznanj se je profesionalno kalil v enem izmed nemških birojev, od koder se je vrnil s še širšo perspektivo. Za nas je strnil nekaj misli in vtisov o Domžalah, ki imajo po njegovem mnenju kot predmestje prestolnice velik potencial. 

Kar nekaj let ste delali v biroju v Nemčiji. S kakšnimi izkušnjami ste se vrnili nazaj v Slovenijo?
V Nemčiji, kjer sem živel in delal v Düsseldorfu, so dimenzije mnogo večje. Dimenzije prostora, prebivalstva, premoženja so povsem drugačne, kot so drugačni tudi odnosi in projekti. Začenjal sem s kvadraturami v velikosti približno 50.000 kv.m. Moj prvi projekt je bil ogromna večnamenska dvorana za letenje cepelinov skupaj z razstavnimi in kongresnimi dvoranami, restavracijami, hotelom, itd., ki so ga naročili trije zasebni investitorji. Projekt je potekal na lokaciji v bližini tovarne BMW v Stuttgartu. Samo nakup cepelina za lastno uporabo jih je npr. stal 50 milijonov EUR.
Miselnost in velikost sta tam popolnoma drugih dimenzij. Arhitekti imajo kot strokovnjaki v svojem poklicu veliko večjo vrednost kot pri nas, a zato smo odgovorni tudi sami, saj nismo enotni in si medsebojno premalo pomagamo, s tem pa izničujemo vrednost in spoštovanje samega poklica. Tako kot pacient ne pride k zdravniku in reče: »Dajte mi narkozo, jaz pa si bom operiral srce, saj vem, kako to gre,« se tudi v arhitekturni stroki ne bi smelo dogajati, da prihajajo naročniki do arhitektov s stavki, kot so: »Pridobite mi gradbeno dovoljenje, naprej bom pa sam urejal.« V tem pogledu je arhitekturni dialog v Sloveniji v povprečju dokaj neprofesionalen. Človek, ki zida hišo, ima seveda svoje želje in vizije, z njimi pride do strokovnjaka z namenom, da mu ta pomaga s svojim tehničnim znanjem in mu skupaj s projektanti pomaga uresničiti prostor za bivanje, ki bo služil svojemu namenu. Arhitektura ni bila nikoli avtonomna disciplina, vedno se je povezovala z ostalimi vedami, zato tudi arhitekt pri snovanju hiše od samega začetka ideje v resnici nikoli ni sam. Že na začetku snuje projekt skupaj s statikom, saj je konstrukcija izrazno sredstvo arhitekture. Hiša lahko izhaja iz tipografije terena, zato arhitekt gleda tudi na značilnosti posamezne regije, tako naravne, geografske kot tudi kulturne, vezane na določen prostor. Projekt je lahko tudi socialne narave, v tem primeru so vključeni sociologi in študije razvoja prebivalstva ter potrebe ljudi. Skratka, arhitektura nikoli ni samo risanje, je mnogo več in iz preseka vseh teh ved nastaja prostor oziroma hiša.

Kako se delo in miselnost v nemški arhitekturi konkretno razlikuje od slovenske?Pri njih predvsem vladajo strožji zakoni, ki ustvarjajo več reda in s tem povezano raven varnosti oziroma zanesljivosti. Tako tudi ljudje »varneje« živijo, so vpeti v sistem, ki je preverjen, deluje in zagotavlja trajno ekonomijo. Seveda pri nas tega ni. Južna Evropa od nekdaj živi bolj mediteransko, lahkotno življenje. Posledično temu sledi tudi arhitektura, ki je bolj svobodna, mehka, bolj poetična in ima več čustvenega naboja. Zraven sovpada tudi lega, ki vpliva na razvoj. Naša (mediteranska) arhitektura je igra senc in svetlobe. Nemška je trda, bolj težka, brez kakršnih koli nadstreškov, saj tam zgoraj lovijo vsako sonce, ki prodre skozi oblake.

Ste tudi profesor na Fakulteti za dizajn. Raje predavate, ali vas bolj veseli t. i. delo na terenu?
Nisem profesor, imam pa habilitacijo predavatelja. Velikokrat me tako študenti kot kolegi pokličejo s tem nazivom. In posledično zato verjetno tudi pride do določenih dezinformacij, v končni fazi vsega tudi ne moremo vedeti. Bistvo je predvsem to, da sem mentor. Mentorstvo pomeni predajanje pridobljenega znanja iz večletne prakse svojim študentom. Biti mentor pomeni prenesti znanje s predavatelja na študenta 1 na 1, pri tem pa ne gre zgolj za formalnost, saj se med mentorjem in študentom vzpostavi osebni dialog in razumevanje, ki je mnogo več kot samo poučevanje. Gre za razumevanje študenta in njegovih odlik, sposobnost prepoznati njegovo miselnost in vodenje do želenega cilja.
V tretjem letniku sem mentor izrednim študentom, ki študirajo ob delu. Poučujem notranjo opremo v javnih zgradbah, ki ji jaz pravim kar notranji ovoj oziroma sredica stavbe, saj notranja oprema niso samo stoli, omare, luči in mize, ampak vse, kar se nahaja znotraj prostora. Vse to ustvarja bivanje v prostoru in z njim povezane emocije ter spomine (hladen, topel, temen, svetel, utesnjujoč, miren, igriv, hiter prostor, itd.) O tem lepo govori Juhanni Pallasmaa v svoji knjigi The Eyes of The Skin: Architecture and the Senses. Poučujem na fakulteti, kjer imamo vaje oziroma t. i. seminar, kjer študenti projektirajo realne naloge. Bistvo je predvsem v podajanju praktičnega, birojskega, vsakdanjega dela in znanja, kjer se študenti srečujejo s projekti realnega značaja in s tem razvijajo miselnost, ki jo bodo potrebovali naprej kot projektanti interierja.

Za svoje delo ste prejeli tudi številna mednarodna priznanja. Prestižno svetovno nagrado ste osvojili tudi za projekt Prenove šolske avle OŠ Domžale. Kako ste se lotili projekta in kaj vam pomeni nagrada?
Mednarodno nagrado, ki jo podeljuje Fundacija AMP v Los Angelesu, je prejela skupina študentov za projekt Variacije prenove šolske avle OŠ Domžale, ki je potekal pod mojim mentorstvom. To je lepo priznanje, motivacija in popotnica za študente, ki so nagrade, za katero so se pošteno nagarali, nadvse veseli. Sam sem kot mentor dosleden, zahtevam svoje in sem strog, a obenem vedno pripravljen priskočiti na pomoč, tudi če so korekture med vikendom in po mailu. To je del mene, moje predanosti arhitekturi in poučevanju, v tem neizmerno uživam. Verjetno imam to v sebi, saj navsezadnje izhajam iz pedagoške družine.
Zame in fakulteto je nagrada potrditev, da je bilo delo opravljeno in opaženo v svetovnem merilu znotraj 50-članske komisije, ki so jo sestavljale priznane univerze, kot so Yale, Princeton, Birmingham in Royal Institute od British Architects … Projekta se v biroju vedno lotim z obiskom lokacije. To je prvo in najbolj pomembno, saj le tako lahko začutiš prostor in spoznaš njegove prednosti ter pomanjkljivosti. Priznani avstralski arhitekt Glenn Murcutt celo prespi na lokaciji po več dni, da se osebno sooči z njeno naravo, vetrovi, zemljo, vonjem, dežjem, soncem, itd. Tako, kot to tam počne staro ljudstvo Aboriginov. Enako učim svoje študente. Kot je zgradba del zunanjega prostora in z njim vzpostavlja dialog, tudi interier zgradbe vzpostavlja dialog z njo, upošteva zakonitosti stavbe, njeno konstrukcijo, vsebino in zunanjost. Gre za preplet notranjega in zunanjega. Poleg lokacije pa je pomemben tudi dialog z naročnikom, upoštevanje njegovih želja in navad. Začetek zasnove nastaja prav na osnovi teh aktivnosti.

Med drugim ste tudi ustanovni član ter predsednik Združenja arhitektov Domžale. S čim se ukvarja vaše društvo oziroma kakšne pristojnosti ima?
Društvo sem ustanovil leta 2009 z namenom, da bi v občini delovala tudi strokovna institucija, ki je lahko v pomoč Občini in občanom pri strokovnih problemih, vprašanjih in rešitvah. Navsezadnje ima skoraj vsaka vas svoje gasilce, zakaj ne bi Domžale, ki so danes postale predmestje Ljubljane, imele svoje strokovne arhitekturne institucije? Arhitektura in arhitekti smo tu zato, da gradimo za ljudi in razvoj njihovega prostora. Arhitektura je v resnici prostorski jezik sporazumevanja narodov po celem svetu in je na nek način identifikacija naroda. Kaže, kaj smo, kaj smo ustvarili, kako smo se razvili in kam gremo. Te dni gostim lastnika nemškega mednarodnega biroja, ki je v preteklih mesecih dobil naročilo za gradnjo dveh milijonskih mest v Porurju. Nad Slovenijo, njenim razvojem in arhitekturo je navdušen. Na tem malem prostoru imamo res vse, razvili smo veliko, veliko pa nas še čaka, med drugim tudi zavedanje o tem, da smo s skupnimi močmi močnejši in ne šibkejši, da lahko sosedu privoščimo in ne zavidamo. Na tem področju smo res še mladi in tu bo potrebno še marsikaj postoriti.

Kako pa društvo sodeluje z Občino? Ali ta upošteva vaše ideje in predloge?
Z Občino smo v preteklih letih organizirali kar nekaj skupnih delavnic in idejnih projektov, ki so lahko dobra podlaga za nadaljnji razvoj in realizacijo. Tu smo zato, da nas lahko kadarkoli pokličejo in povprašajo za strokovno pomoč in sodelovanje. Temu je društvo namenjeno.

Ali za idejne rešitve konkretnih projektov obstajajo javni natečaji, ali so izvajalci izbrani že v naprej?
Odvisno od tega, za kakšne projekte gre in odvisno od gradbenega zakona, ki pa se pri nas velikokrat spreminja. Nedavno nazaj je bil pogoj kvadratura, danes je investicija. Seveda pa se lahko praktično vsak posameznik, ne samo institucija ali občina, odloči za natečaj. Natečaj pomeni povabilo več arhitektov in s tem pridobitev različnih pogledov in rešitev za skupen projekt. Natečaji so lahko zaprtega ali odprtega značaja. Organizirani pa so lahko tudi prek društva arhitektov, ki zbere komisijo ali prek Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Lahko jih vodi tudi posameznik ali arhitekt, če gre za zasebnega naročnika. Če se naročnik odloči za določenega arhitekta, je to naročilo in ne natečaj.

Kakšna se vam zdi arhitekturna podoba Domžal?
O Domžalah lahko rečem, da imajo lep potencial za razvoj, saj stojijo ob boku slovenske prestolnice, ki se širi in razvija ter postaja mednarodno obiskana zaradi turizma, študija, posla, mednarodnih selitev … Danost 10-minutne razdalje preko obvoznice bi bilo pametno izkoristiti, da bi lahko Domžale v prihodnosti postale lepo, zeleno predmestje Ljubljane.

Kaj bi spremenili? Kje vidite potencial?
Kaj bi spremenil, naredil in dodal lahko opišem edino prek realiziranih projektov skozi čas. To je edini pravi opis. Arhitekture se v današnjem hitrem in spremenljivem času ne da napovedati. Lahko pa se jo naredi toliko odprto, da se lahko prilagaja spremembam v prihodnosti, a to zgolj skozi študije, diskusije in realizacije. Domžale so potencial predmestja Ljubljane z lepimi odvodi na zelene predele s Kamniškimi Alpami. To je moj glavni naslov razvoja. Za arhitekturo prostora je potrebna lastnost vizionarja, stratega.

Mesto nima tipičnega mestnega središča, poleg tega ga že nekaj desetletij kazi propadajoči SPB. Kako gledate na to?
Domžale imajo mestno središče, samo oplemeniteno oziroma podčrtano ni. Zelo hitro in v kratkih potezah ga lahko nazaj oživimo, a kot sem že povedal, je to vprašanje del dobrih arhitektov, tudi vizionarjev, in njihovih  projektov. Na isti način lahko komentiram SPB. Nekje je vedno treba začeti. Arhitektura je v resnici reševanje problemov, več jih je, bolj je kompleksna in ko se doseže cilj, je toliko bolj kakovostna. Mesto Essen bo denimo dobilo popolnoma novo mesto v kapaciteti okoli milijona prebivalcev in to kot glavni projektant načrtuje arhitekturno podjetje, v katerem sem delal. Zakaj mi ne bi znali rešiti SPB-ja?

Kaj pa območje nekdanjega Kovinarja pri občinskem parku? Bi se ga lahko bolj izkoristilo?
To so prostori, ki imajo z dobro prostorsko potezo lahko lep razvoj. Dobra prostorska poteza pa ni mišljena kot oblika oziroma dizajn, ampak predvsem kot premišljena vsebina, ki bo dan prostor nadgradila v smislu kakovostne uporabnosti, vezane na družben, kulturni in sociološki vidik. Vsak prostor se lahko maksimalno izrabi, treba je le vedeti in dobro presoditi, čemu in komu bo skozi čas najbolje ustrezal. Arhitektura sama po sebi logično pride kot odgovor na to vprašanje.

Je prostor med makadamskim parkiriščem in cestami po vašem mnenju primeren za tržnico?
Verjetno je za tržnico najprej pomembno, da dobro živi in jo občani radi obiskujejo. Izhajajoč iz tega bo sama pokazala, kaj v prihodnosti potrebuje. Lahko je zelena, tlakovana, lahko se bo razširila, morda dobila skupno nadstrešnico oziroma pergolo z vmesnimi atriji, kjer v senci pod zelenimi krošnjami posedajo ljudje. Tržnice po svetu imajo večinoma skupno nadstrešnico, če pogledate samo primere portugalske arhitekture in njenih arhitektov, kot so Fernando Tavore, Alvaro Siza, Souto de Moure. Tudi Ljubljana ima Plečnikovo tržnico pod skupno streho. Zakaj? Ker streha kot element zavetja pod njo združuje različne tipe prodaje in prodajalcev, branjevk, kupcev. Vendar, kot sem že rekel, težko je skozi besede uresničiti projekt. Projekt je zato, da se uresniči s pomočjo materializacije, gradnje in arhitekt je zato, da ga uresniči.

Kateri objekti oziroma projekti se vam v našem mestu zdijo arhitekturno najbolj zanimivi?
Zelena os je dobila visoko kakovostno funkcijo uporabe in se lahko v prihodnosti nadgradi. Medgeneracijski center je prav tako lep projekt. Mogoče bi ga Občina lahko postavila kam drugam, na njegovem mestu pa bi stala nova, lepa, veličastna severna tribuna nogometnega igrišča NK Domžale, saj igra naš klub pomembno vlogo tudi v evropskem merilu. Kulturni dom Franca Bernika je ena od redkih zgodovinsko ohranjenih zgradb, ki trenutno gleda na prazno asfaltirano parkirišče in Metalko ter nakazuje, da bi se mu morala priključiti nova dvorana z galerijo in trgom. S tem bi bil kare zaključen in bi deloval kot prostorska enota za nadaljnjo urbanistično planiranje ob Ljubljanski cesti. Tržnica je dobila svojo uporabno logiko, kjer se zbirajo ljudje in kupujejo izdelke. Skozi čas bo pokazala možnost nadaljnjega razvoja in oblikovanja. Kolodvorska je postala peš cona. Mogoče bodo šole dobile prenovljene avle oziroma šolske dnevne sobe. V Domžalah in njeni okolici se najde tudi kar nekaj popolnoma novih, modernih stanovanjskih hiš, ki izhajajo iz naslova razvoja moderne arhitekture v začetku 20. stoletja, kot so hiša Savoye, Tugendhat, Müller, Falling Water, Study case Houses, hiša Malaparte, Can Lis, hiša Mairea, ki so še danes primeri najmodernejše in najbolj kakovostne stanovanjske arhitekture na svetu. 

Kako vidite Domžale čez denimo 10 let?
Kot predmestje slovenske prestolnice z vsemi, temu primernimi, funkcijami.

Ali trenutno delate na kakšnem lokalnem projektu?
Ko sem se vrnil iz Nemčije, se je v Sloveniji zgodil popoln preobrat. Toliko dela, kot ga imamo arhitekti trenutno, ne pomnim niti za časa svoje diplome pred 13 leti. Kljub veliki zasedenosti še vedno ohranjam zelo dobre stike s tujino. V zadnjih dveh letih sta me iz nemškega podjetja, ki je letos obeležilo 60-letnico delovanja in podpisalo novi pogodbi za načrtovanje in izgradnjo dveh popolnoma novih milijonskih mest, obiskala tako direktor kot lastnik. Doma imam lastno podjetje, sodelujem z njimi in uresničujem projekte na slovenskih tleh. Popoldan predavam na Fakulteti. Arhitektura ni moja služba, je del mojega življenja. Je del umetnosti, ki sem jo vedno nosil v sebi. Bil sem v tujini, zdaj sem tukaj, a tudi v tujino se bom še vrnil, ko bo čas za to. Trenutno moram postoriti še določene stvari tu, vesel pa bom tudi nadaljnjega sodelovanja z Občino.

Do kolikšne mere je arhitektura vpeta v vaše zasebno življenje?
Skoraj ni arhitekta, ki v zasebnem življenju ne bi zavedno in nezavedno razmišljal in živel arhitekture prostora. Kirurgi operirajo bolnike, živijo z njimi. Mi zarežemo v prostor in živimo vsakodnevno z njim.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo

1 KOMENTAR