Maj. Marčevsko deževje je pojenjalo in za pregovorno muhastim mesecem, ki je tokrat presenetil, je prišel na vrsto maj. Za dežjem vedno posije sonce; ni ga zlomka, da tudi tokrat ne bi, kajne?
Prijetne, bolj poletne kot pomladne, temperature so me opomnile, da si je treba vsake toliko privoščiti dan, ko ne delaš nič. Ampak čisto nič! Prvomajske počitnice pa so se mi zdele za táko sladko brezdelje ravno pravšnje. Sicer mi celotnega plana, kakor sem si ga zamislil, ni uspelo realizirati, sem pa vendarle obiskal Domžale. Vzel sem pot pod noge in taval naokrog.
Ustavim se pri prvi gostilni. Za eno mizo par žensk čveka, kako so zadnjič opravile dobro nakupovanje, na drugem koncu pa se nekaj moških krohota že stokrat slišanemu vicu. Zavijem k pultu, ki sameva, in se prepustim toku. Mimo pridrvi vidno nejevoljna gostilničarka, ki malo osorno vpraša, kaj bom pil. Limonado, ji odgovorim. Ne zmenim se dosti zanjo, a opazujem mladeniče in mladenke za bližjo mizo. Vsak izmed njih buli v svojo čudežno napravico. Spijem, plačam in grem. Do druge gostilne. Tu se ne zadržim dolgo, malce pa se vendarle ozrem in v svojem slogu preučim teren. In tako zopet do še enega bara. Pa do kafiča. Veste, kaj je pri tem žalostno? Poleg tega, da je šel moj dan v prazen nič, me bolj mori dejstvo, da me prav zares ni v vsem mestecu pritegnilo čisto nič drugega kot gostilne. Nič. Nobena izmed množice trgovin, ki so kakor tudi mesto ostale v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Celo parkirna hiša – glavna pridobitev Domžal v zadnjih letih – me ni prepričala, da bi si jo dodobra ogledal. Tudi kulturni dom, ki včasih zavrti kak dobri film, je tokrat zatajil. Pa če nič drugega, sem si mislil, se bo vsaj na tržnici nekaj dogajalo … Pa se je? Niti ne. Tržnica, ki se mi zdi sicer pravo srce mesta, je samevala. Ljudje praviloma tu o tebi vedo več, kot veš sam o sebi, ampak to je poleg nakupovanja vsakodnevnih potrebščin, ki izvirajo iz neposredne okolice, tudi poanta tega prostora. Od vedno. A ni to super? Enciklopedija brez konca in kraja. Naša lokacija tržnice pa je tako odročna, da jo celo mestni golobčki in vrabčki, ki se na takem prostoru običajno radi zbirajo in žicajo mimoidoče za ostanke hrane, brez problema zgrešijo. Tržnica bi morala biti center mesta, ki ga vsakodnevno nehote prečkaš; ne pa, da moraš obisk le-te celo načrtovati. Ne vem, kje je bil, ko se je snovalo tržni prostor, naš vrli mestni arhitekt. Sploh veste, da ga imamo? No, tudi brez obiska tržnice ste to izvedeli.
Dragi moji, če si priznamo ali ne: mesto, ki bi moralo živeti dneve in noči, je postalo mesto duhov. »Prostor zadovoljnih ljudi« se glasi občinsko geslo. Sami presodite, ali je res najustreznejše.
Rok Grašič
