Zeliščarice med Šavrinskim gričevjem

92

Poletje se je letos prevesilo v jesen in ker je lepo vreme treba izkoristiti, smo se zeliščarice 22. oktobra odpeljale nabirat rastline na Primorsko.
Najprej smo se ustavile pod Nanosom, kjer smo spoznale rumeni svišč, v ljudski medicini poznan tudi kot košutnik, encijan. Pomaga pri želodčnih težavah, slabi prebavi, spodbuja delovanje žolčnika, jeter in trebušne slinavke.
Pot nas je naprej peljala do Krkavč, strnjenega naselja nad dolino Dragonje. Krkavče so znane po Krkavškem menhirju, megalitu iz obdobja Keltov. 2,5 m visok kamnit steber, 1m je pod zemljo, naj bi bil postavljen v 1. ali 2. stol. p.n.št.. Pripisujejo mu tudi posebno, energetsko moč, ki jo ob njegovem dotiku lahko občutimo kot nežno mravljinčenje.
Ob prijetnem druženju smo si v okolici nabrale šipka, brinovih jagod, šetraja, trpotca in uživale v naravi – kot sredi poletja.
V Krkavčah pa je poznana tudi cerkev s. nadangela Mihaela, s tremi oltarji. Kraj spada med starejše vasi v Slovenski Istri, saj arheološke najdbe pričajo o ostankih iz rimske dobe iz 9. stoletja. Ob dinamičnem vodenju smo si ogledale njeno notranjost in zunanjost in spoznale, kako majhen kraj diha za svojo vas in skrbi za njeno kulturno dediščino.
Čakala nas je še Koštabona, ki s svojo arhitekturo in prelepimi razgledi očara vsakega. Vpeta med Šavrinske griče je ena najlepših pozidanih vasi v obliki elipse.
Okrepljene s poznim kosilom in polne lepih vtisov o naši Istri in vrečk z zdravilnimi zelišči, smo se prijetno utrujene, s sončnim zahodom, poslovile tudi me. Do naslednjič, Primorska.

INDIJANSKO POLETJE ZELIŠČARIC – ALI ČAROBNI ŠAVRINSKI GRIČI
Poletje se v pozno jesen je zamaknilo
in nas, zeliščarice,
spet na Primorsko zvabilo.
Da bi mineštre pozimi dobro dišale
in čaji prehlade odgnali,
smo pod Nanosom in v Krkavčah zelišča nabrale
in v objemu Krkavškega menhirja –
dobrih energij iskale.
»Zapri oči, popotnik in objemi me,
da začutiš,
kako moja skrita moč napaja te.«
Sredi vasi,
iz žive skale postavljena,
baročna cerkev Sv. Mihaela stoji.
Okoli pa Šavrinsko gričevje boža oči.
In sredi njega Koštabona,
majhna istrska vasica,
kjer ob ozkih ulicah ponosno kamnite hiše stoje,
za urejenimi pročelji pa dobri in prijazni ljudje žive.
In ko se je sonce počasi poslavljalo od nas,
je peščica »najbolj pogumnih« zapuščala vas.

Ob dobri mineštri in najboljši družbi čas hitro beži.

Noč je legla na zemljo,
ko smo se pred banko vsak na svoj konec razkropili.
Res je bilo lepo.
Izpolnjen dan, ko sta zadovoljna duša in telo.

Besedilo in pesem: Marinka Kopač

Oglasno sporočilo