Tokrat nam je na vprašanja odgovarjal bivši direktor Farme Ihan, doktor Lucijan Krivec, ki ima vsekakor bogate zasluge za vzpon prve velike prašičerejske farme v nekdanji Jugoslaviji. Gospod Krivec je bil za svojo strokovnost nagrajen s številnimi državnimi odlikovanji, sicer pa zase pravi, da je zasvojen lovec, čeprav dandanes puško raje zamenja za fotoaparat, a katerim si je krajšal čas že v mladosti.
Pred kratkim je izdal knjigo z naslovom »41 let s farmo Ihan in prispevek ihanske tehnologije evropski in svetovni prašičereji«, z nami pa je ob tej priložnosti obujal spomine na začetke prašičerejstva v Sloveniji in nam zaupal, kakšna usoda v bodoče čaka Farmo Ihan…
Farma Ihan je leta 1958 v takratni Jugoslaviji postala prva velika prašičerejska farma z lastno prirejo živali. Kaj je bil povod za njen nastanek?
Povod sega v povojno obdobje, v čas prosovjetske kolektivizacije vasi, ki je povzročila pasivni odpor kmetov, zmanjšala pridelavo krušnih žit, mleka in mesa. Kampanjska industrializacija, ki je množično preselila kmečko prebivalstvo v mesta in neprestane suše v Vojvodini so povečale pomanjkanje hrane v taki meri, da je šele podarjena ameriška pšenica leta 1953 rešila državo pred splošno lakoto. To je prisililo zvezni politični vrh, da ukine obdelovalne zadruge ter preda zavoženo kmetijstvo Zadružni zvezi Jugoslavije. Po republikah so se, kljub hermetično zaprtim mejam, organizirala potovanja uglednih strokovnjakov v zahodno Evropo in Ameriko, ki so po povratku izdelali razvojne programe za vse panoge kmetijstva in za prve predelovalne obrate.
Po izgradnji predelovalnih obratov za oskrbo z mesom mesta Ljubljane je sledila izgradnja farme za milijon piščancev v Zalogu (1957) in 18.000 prašičev v Ihanu (1958), za vsako takratno ljubljansko družino 30 piščancev in pol prašiča na leto. Sledile so goveje mlečne in pitovne farme ter uvoz enodnevnih piščancev, intenzivne pasme prašičev in visoko mlečnega goveda. Vzporedno so se gradili prvi plantažni sadovnjaki in terasni vinogradi, za poljedelstvo pa so uvažali kmetijske stroje, visokorodne sorte italijanske in francoske pšenice, nizozemskega krompirja ter ameriško hibridno koruzo.
V času splošne izgradnje so potovali vsi kmetijski in veterinarski strokovnjaki, ki jih je Slovenija premogla, na prakse in specializacije v »države izobilja« in kljub revščini doma ter mizernim plačam so se vsi vrnili domov ter vključili v kampanjo povečanja hrane in izvedli pravo renesanso kmetijstva.
Po uspešni izgradnji farme ste prevzeli nastajajočo proizvodnjo, za katero ste razvili tehnologijo masovne proizvodnje prašičev. Kakšen pomen je to imelo za farmo in širšo prašičerejo?
Razvoj ihanske tehnologije je bil dolgoleten proces, ki se je začel po naselitvi farme, po velikosti ameriških polintenzivnih farm, z intenzivno švedsko kmečko tehnologijo za nekaj sto prašičev. Koncentracija 18.000 pujskov, tekačev in pitancev v stalno zasedenih hlevih kot na kmetih brez notranje profilakse, je povzročila preokuženost hlevov z vzrejnimi bolezni – za sanacijo pa ni bilo zgledov ne doma, ne v svetu. Zato smo reorganizirali farmo na industrijskem principu s kontinuirano živo proizvodnjo, razdeljeno na faze življenjskega ciklusa prašičev na: čakališča za odstavljene in breje svinje, prasilišča za svinje s pujski, vzrejališča za vzrejo tekačev in pitališča za končno pitanje. To nam je omogočilo naseljevanje »vse noter – vse ven« ter redno generalno čiščenje in dezinfekcijo hlevov. S tem smo uvedli učinkovito profilakso masovne proizvodnje z dnevno kontrolo zdravstvenega stanja in reprodukcije.
Tako nastalo novo tehnologijo proizvodnje na osnovi življenjskega ciklusa so si ogledali eminentni znanstveniki evropskih in ameriških univerz. Sam pa sem zanjo leta 1974 prejel najvišjo evropsko kmetijsko nagrado »Justus Von Liebig Preis«.
Za širjenje nove tehnologije v Jugoslaviji smo leta 1963 organizirali Projektivni biro, ki nam je na novih farmah omogočil nadaljnji razvoj tehnologije z racionalnimi boksi, avtomatizirano prehrano, programiranim prezračevanjem hlevov ter z uvedbo rešetkastega poda s katerim smo ukinili nastil in ročno odstranjevanje gnoja, in sicer na farmi v Novi Topoli s 30.000 in v Sesvetih – največji farmi na svetu s 100.000 pitanci. Vse te novitete smo prenesli domov z generalno rekonstrukcijo leta 1966 in povečali kapaciteto farme s 27.000 na 40.000 pitancev. S tem znanjem smo z Emona inženiringom zgradili v DDR največjo selekcijsko farmo na svetu za 100.000 prašičev in na Poljskem za 45.000 pitancev. V naslednjih letih smo razvili novo tehnologijo »Zaključene proizvodnje pod eno streho« in tako zgradili skupno 41 farm in 141 mini farm, samo v Sloveniji.
Vmes so vam na poti stali tudi ekološki problemi, ki so celo grozili z ukinitvijo farme. Kako ste jih rešili?
Vsa gradbena dovoljenja za nove farme doma in v tujini so bila pogojena z zaščito osnaževanja voda na izkušnjah v svetu, kar smo interdisciplinarno strokovno reševali. Ob povojnem pomanjkanju hrane pa smo farme gradili ob Savi, Dravi in Muri, z utemeljitvijo: »če kmetje spuščajo gnojnico v potoke, jo farme lahko spuščajo v veletoke«. Nič bolje ni bilo na zahodu, kjer se je ekološka osveščenost prebujala v šestdesetih letih in so tekočo gnojevko skladiščili v cisternah in »uvoženih« ameriških lagunah za polivanje travnikov. Ameriške lagune so prevzele vse večje farme v Evropi. V Ihanu pa smo za »jezero« gnojevke v bližini naselja odpovedali že naročene projekte in še naprej spuščali 3.5 litra gnojevke v Bistrico z 12 kubičnimi meri pretoka na sekundo, ki se zliva v Savo ter za to onesnaževanje plačevali 1 milijon Dem kazni na leto. Med tem smo obiskali nove farme po svetu od Španije do Singapurja z milijonsko farmo prašičev ter evropske velemestne čistilne naprave ter prve čistilne naprave gnojevke za pridobivanje bioplina v Italiji, na Nizozemskem in Danskem. S pomočjo njihovih izkušenj smo zgradili ihansko čistilno napravo, za katero smo leta 1999 prejeli mednarodni certifikat ISO 14001.
Pred kratkim ste napisali knjigo, ki podrobno pojasnjuje zgodovinski razvoj in sedanje razmere na Farmi Ihan. Kaj vas je spodbudilo k pisanju?
Knjigo sem napisal v izogib pozabe omenjenega pionirskega dela povojnih strokovnjakov ihanske farme, znanstvenih institucij pri obnovi kmetijstva in ihanski tehnologiji masovne proizvodnje prašičev na področju vhlevitve, prehrane, zdravstvene zaščite in reprodukcije, za katero je bilo leta 1974 podeljeno najvišje evropsko kmetijsko priznanje. Ihanska tehnologija je danes prisotna na vseh farmah in kmečki prašičereji doma in v svetu in na njej temeljijo tudi novejše tehnologije.
Za svoje delo ste prejeli že kar lepo število nagrad in priznanj. Na katera ste najbolj ponosni?
Odlikovanja, nagrade in priznanja so podeljena za pomembno opravljeno delo, ki mora biti širše in strokovno utemeljeno, zato so vse dragocena. Poleg najvišjega evropskega priznanja Justus von Liebig Preis mi je posebno dragocena zlata plaketa ZZB NOB za sodelovanje pri ureditvi Spominskega parka 100 obešenih domoljubov na Frankolovem, med njimi je tudi moj očim.
Nekaj časa je bilo slišati pritožbe občanov glede vonja, ki naj bi se širil zaradi farme… Morda veste, kako je s tem dandanes?
Vonj po domačih živali je za posameznike neprijeten ni pa zdravstveno in ekološko sporen. Kljub temu smo že pred petdesetimi leti gradili farmo 5 km od večjega naselja Domžal – v vasi Ihan, takrat z nekaj hišami ob cesti in šestimi kmetijami z vsemi vonji domačih živali na lastnem dvorišču, ki jih farma ni motila. Po izgradnji farme pa je v petdesetih letih nastalo strnjeno naselje od Preloga do Sel. Novi priseljenci, ki so si zgradili hiše v bližini prašičje in perutninske farme, se niso pritoževali nad vonjem iz farm, nasprotno – skupno z Ihanci so bili solidarni s farmo v času splošne gonje proti farmam, po osamosvojitvi s strani ekstremnih politikov in novonastalih kvazi-ekologov. Medtem smo vzorno rešili onesnaževanje voda s sodobno čistilno napravo z mednarodnim ISO certifikatom ter izvedli laboratorijsko higieno v hlevih in pri prezračevanju dosegli minimalno emisijo v okolje.
V okolici že nekaj časa krožijo govorice, da se farma zapira oziroma se seli drugam. Ste o tem kaj obveščeni?
Farma se ne seli, temveč ukinja, da bo lahko vodstvo po opustošenju farme prodalo 140.000 kvadratnih metrov gradbene površine. Že se prodaja čistilno napravo, specializirano za gnojevko, za delno vračilo dolgov. Ti so po bilanci leta 2008 znašali 32 milijonov evrov z večletnimi izgubami; zadnja s 3,5 milijona evrov. Vse to zaradi lastninjenja in spornih naložb nakupa govejih farm na Kočevskem, delnic KG Rakičan Ekoteh d.d. in Litijske mesarije. Za slabo poslovanje bo izgubil zaposlitev celotni ihanski kolektiv, ki je ustvaril Farmo Ihan in finančna sredstva za njeno širitev. Farma je 41 let uspešno poslovala in je, poleg šestih rekonstrukcij brez kreditov, ob primopredaji l. januarja 2000, zapustila novemu vodstvu 10.257.690 evrov likvidnih sredstev na depozitih, danih posojil drugim podjetjem in na zalogah brez zadolžitve, kar je zagotavljalo njeno nadaljnjo prosperiteto v smislu selekcijske farme z visoko dodano vrednostjo.
Kakšno pa je vaše mnenje o trenutni gospodarski krizi?
Če se resnično končuje, je ta kriza enkratna priložnost za streznitev vseh odgovornih za gospodarstvo. Samo avtonomno gospodarstvo brez političnih zamenjav direktorjev z novo pečenimi menedžerji in odpisanimi politiki, zagotavlja ponoven zagon gospodarstva. To pa zahteva ustrezno zakonodajo za zavarovanje podjetij pred potencialnimi tajkuni…
Mi lahko za konec še zaupate, kaj trenutno počnete, in kakšni so vaši načrti za leto 2010?
Sem »zasvojen« lovec in pri osemdesetih letih še zahajam v naravo, sicer ne več s puško temveč s fotoaparatom, ki je moj rekvizit od mladosti. Bolj kot načrte v naslednjih letih, imam v mislih več želja, če mi bo služilo zdravje.
Tjaša Banko
Domžale, 11.1.2010
