Spoštovani bralci, tokrat vas vabimo na kratek sprehod med domžalskimi spomeniki, ki pripovedujejo o dediščini slamnikarstva. V ta namen je bila oblikovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot interpretacija dediščine, postavljena v urbani prostor. Izhodišče tematske poti je Slamnikarski muzej s podrobnejšo predstavitvijo domžalske slamnikarske dediščine. V muzeju je na voljo tiskani vodnik, s katerim se lahko podate na pot, in v spletni različici na spletni strani www.kd-domzale.si. Krožna pot v centru mesta se nadaljuje mimo izbranih pomnikov o slamnikarskih tovarnah, ki s svojimi zgodbami sestavljajo mozaik slamnikarske zgodovine Domžal. Predstavili smo vam že dve domači slamnikarski delavnici – Cerarjeva in Koširjeva slamnikarska delavnica. Nadaljujemo s 3. Ravnikarjevo tovarno, ki je danes ohranjena le deloma.
________________________________________________________________________
A. Jančigaj naslednik M. Ravnikar
Ena najuspešnejših domžalskih slamnikarskih podjetij dveh družin Jančigaj–Ravnikar, zgrajeno v dveh stavbah nasproti železniške postaje, od katerih se je danes ohranila le ena.
Slamnikarska delavnica na današnji Kolodvorski ulici je bila zgrajena leta 1893. Zgradila sta jo Frančiška Jančigaj in Andrej Maček, oba potomca slamnikarjev.
Frančiška je bila hči Andreja Jančigaja, po domače Suša, ki je kot slamnikar začel pri »Kršmancu« na današnji Krakovski cesti. Andrej Maček je bil sin slamnikarja Antona Mačka. Mlada zakonca sta kmalu po poroki zgradila svoj dom, kjer je hkrati tekla njuna slamnikarska proizvodnja dobrih 40 let. Žal je Anton umrl leta 1900, vdova se je kasneje poročila s Francem Pečnikom in nato sta oba umrla leta 1907 brez potomcev. Njuno podjetje je nasledil Andrej Jančigaj, ki je imel tako dve slamnikarski tovarni. Tisto na Krakovski je prodal leta 1908 in svojo proizvodnjo preselil na Kolodvorsko ter nadaljeval z delom. Po njegovi smrti leta 1915 je podjetje podedovala hči Katarina, poročena s tesarjem Matijem Ravnikarjem. Ko je Katarina Ravnikar umrla leta 1918 za špansko gripo, je tovarno prevzel vdovec Matija. Zopet se je poročil in leta 1934 zgradil novo poslopje ter s slamnikarsko obrtjo nadaljeval do leta 1958. Podjetje je bilo po 2. svetovni vojni nacionalizirano.
Ravnikarjeva delavnica je zelo uspešno delovala med obema vojnama. Zaposlenih je bilo preko 20 delavcev, ki so izdelali od 50.000 do 100.000 slamnikov na sezono. Surovine so izvažali iz Italije, Švice in Nemčije ter izdelovali slamnike tudi iz domače kite.
Na mestu nekdanje stavbe, ki sta jo zgradila Frančiška in Andrej Maček, je danes parkirišče. Novejša stavba, ki jo je Matija Ravnikar postavil poleg starejše, stoji še danes v skoraj popolnoma ohranjeni zunanjosti. V njej imajo prostore notarji. O zgodovini Ravnikarjeve slamnikarske tovarne in družini lahko več preberemo v knjigah Matjaža Brojana, domžalskega novinarja in publicista ter potomca omenjene družine.
Vir: Sprehod med tovarnami slamnikov; Vodnik, avtorica Saša Roškar, založila Občina Domžale, 2015; Brojan Matjaž: Katarina iz domžalskega spomina, Domžale 2012; Brojan Matjaž: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Domžale 2012. Fotografije so iz arhiva Slamnikarskega muzeja Domžale.
K.R.K.
