Uvodnik 9/2010: Morje, kruh in igre…

0
2181
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 31.maj 2010
Da o granitu ne govorim, bi še dodal v teh časih, ko se po naši deželici širi takšna in drugačna evforija. Eni imajo megafone v rokah in »branijo nesporno naše ozemlje«, drugi imajo roke polne sličic nogometašev in jih menjujejo kot suho zlato, spet tretji protestirajo zaradi tega, ker ne bodo mogli več delati prek študentskih napotnic in ob tem trenirajo sunek granita do parlamenta…
Mi skratka živimo v državi, kjer kup ljudi kriči eden mimo drugega, se zmerja, krega, novači, rovari, grozi in miri… Kam kdo sodi, ne bom ocenjeval, ker se mi včasih kar zamalo zdi, da moramo navadni smrtniki vedno na koncu odločati o stvareh, za katere dobro plačujemo druge in ob vseh evforičnih izjavah enih in drugih, ki zatrjujejo, da imajo edini prav, si želim, da bi jih vse skupaj zaprli na tisti megalomanski Zokijev štadion in jih ne spustili ven, dokler se dokončno ne zmenijo. Zaradi mene lahko vmes polomijo tudi kak stol, in vržejo kak kamen v šipo, lahko pomendrajo travo, ampak za boga milega, naj se dogovorijo in dajo mir. Mir in pogled v prihodnost potrebujemo, dragi moji, mir, zato da bomo lahko v miru mislili, kako naprej in pogled v prihodnost zato, da nas ne bodo vsi, ki so bili daleč za nami, prehiteli po desni in po levi. Nobena tragedija ne bo, če se bomo s Hrvaško še enkrat pogajali, bo pa hudo, ko bomo zaradi zdrsa na lestvici konkurenčnosti začeli izgubljati na tisoče novih delovnih mest. Kot da 100 tisoč brezposelnih ni dovolj, kot da na desetine tisoč ljudi, ki delajo na minimalni plači, ni dovolj, kot da samevajoča gradbišča (razen seveda zgoraj omenjenega) niso dovolj, kot da prazne blagajne niso dovolj… Hudiča, bi si človek rekel, ali res ne vidimo, kje je naš osnovni problem. Problem je v tem, da imamo razglašeno državo, v kateri vsak sledi svojemu cilju in ta je le redko povezan z dobrobitjo vseh nas, dragi moji.
Zato pa potrebujemo referendume, proteste in konec koncev tudi nogomet, da ne vidimo dalj od svojega nosu. Ljudje pač radi navijamo, in ko navijamo, pozabljamo…
Ampak, če potegnem vzporednico z nogometno vročico, pomislite, kam vodijo prevelika čustva, spomnite se Katanca in Zahoviča in njune »Šmarne gore…«, pomislite, kaj se je zgodilo s sanjsko ekipo, ki ni zmogla bremena vrhunske predstave.
Zato, dragi moji, pred nami je čas odločitev, upam, da se boste odločili prav, predvsem pa upam, da se bodo vsi, ki jih plačujemo za prave odločitve, začeli resnično odločati v naše dobro. Imamo pač takšno moštvo, kot si ga zaslužimo, nas poučijo vsake štiri leta pred volitvami, in skrajni čas je, da to moštvo neha igrati za občinstvo in začne igrati pravo igro proti golu.
R.G.
Oglasno sporočilo