V zadnjem času je v zvezi s poslovanjem naših ustanov, ko njihovo delo soočimo z ustavno pravico občana, da so o njih obveščeni, zelo uporabljana in tudi zlorabljena beseda – »transparentnost.« Beseda sicer pomeni prosojnost, prozornost, presevnost, v naših družbenih razmerah javnega življenja pa naj bi transparentnost pomenila, da je nekaj pregledno, jasno, očem javnosti na voljo, skratka, da je zadeva, ki je transparentna taka, da se ljudem v zvezi z njo nič ne prikriva.
Priložnost imamo, ko že dolga leta opazujemo delo županov, da lahko ocenjujemo, kako je z omenjeno lastnostjo v naših občinah.
Župani, ki so v naših občinah kljub skrbno postavljenim strukturam »zakonodajne« in »izvršne« oblast vendarle ljudje, mimo katerih nič ne more in so v večji ali manjši meri odločujoči dejavnik sprejemanja rešitev, pa imajo veliko priložnosti, da pred očmi lastne javnosti skrijejo obilico tega, kar je v ozadju sprejemanja odločitev in pripravljanja predlogov – dogaja.
Množica obiskov, dogovarjanj, investicijskih namigov, predlogov, vsakršnih kompromisov, nepremičninskih kompenzacij, trgovina z zemljišči in njihovo zazidljivostjo ter drugo ostaja nezabeleženo, nepojasnjeno, nearhivirano in skrito. Kljuke županov si podajajo podjetniki in tisti, ki bi to radi bili, nepotešeni in nepravično poplačani denacionalizacijski upravičenci, agenti zavarovalnic, bančni direktorji in njihove ekipe, predvsem pa mnogi tujci, ki bi želeli na naših tleh ob poceni delovni sili postavljati svoja trgovsko-stanovanjsko zazidalna in druga kraljestva. Dogovori, začeti v naših krajih, se nadaljujejo z obiski, ogledi in pogostitvami na tujem, kjer so gostitelji tujci, naši župani pa praviloma sladkobno vdani partnerji, že od začetka manjvredni in podrejeni.
V teh relacijah se dogaja marsikaj, od obljub o možnostih, preliminarnih analizah, zazidljivosti in poslih, za katere na sončni strani Alp komaj čakamo, da se udejanijo, ne glede na pogoje.
Koliko tega, kar tiči v ozadju, rezultira v provizijah na bančnih računih (na tujem seveda) nihče ne ve, znano pa je, da tam na tujem, noben posel ne mine brez plačane provizije, ki znaša 10 – 15 odstotkov vrednosti konkretnega posla.
O vsem tem zakulisju, dogovarjanju, sporazumevanju, licitiranju in vsakršnih kompromisih ljudje ne vemo nič. Smo pa ravno navadni ljudje tisti, ki ven in ven poslušamo, kako je vse ravno, pregledno in čisto.
Pravijo, da je ena največjih bedarij, če branjevko na trgu vprašate, ali so jajčka, ki jih prodaja, sveža! Enako butasto pa se je zato tačas spraševati: »Ali je v vaši občini vse transparentno? Ja, kdo pametnih bo pa rekel, da ni ??
M. Brojan
NOV!CE št.17, 20. oktober 2010
