Kaj bi bilo letos lahko najlepše darilo. V tem norem času, tako imenovane vseljudske vstaje, bi bilo za nekoga najbrž največje darilo, da bi odstopila vlada, za drugega aretacija tajkuna, za tretjega odhod župana, za četrtega trajna izselitev najbolj poštene družine v prestolnici …
Ni kaj, živimo v časih, ko si kljub novoletnim lučkam mnogi želijo popolnoma nenavadne stvari, ki pa jih moramo razumeti. Tako kot moramo razumeti vse, ki razočarani hodijo naokrog in se sprašujejo, s čim smo si to zaslužili, zakaj smo to dopustili. In potem še vseljudska rajanja, ki smo jih bili vajeni iz prejšnjih novoletnih obdobij, ki se kaj hitro sprevržejo v divje proteste. Pa saj proteste bi človek še nekako požrl, ljudje morajo pač povedati svoje, in če to počnejo naglas in sredi ulice, naj kar izvolijo, konec koncev imamo demokracijo.
Ko pa v ta protestniški ples stopijo ljudje, ki razmišljajo samo o tem, kako bi dali vetra policistom in kako bi uničili to ali ono okno na nič krivi občinski ali državni stavbi, pa zadeve niso več tako simpatične. Pa vseeno se sprašujem, bi morali tudi te ljudi, predvsem mlade, razumeti!? Moramo razumeti tudi njihov bes, ker brez izobrazbe, služb, prihodnosti, družin tavajo naokrog in iščejo razlog za sprostitev svojih frustracij.
Ne vem, jaz jih ne razumem, ne odobravam nobenega nasilja, nad nikomer. Tako kot ne odobravam neprimernih in povsem pritlehnih psovk za politike in druge, ki postajajo tarče protestov. Prav je, da jih ne marajo, prav je, da zahtevajo, da gredo, prav je, da se z njimi ne strinjajo, ni pa prav, da netijo sovražni govor. Zdi se mi, da s(m)o vsi skupaj pozabili na poučen rek, ki pravi, da kdor seje veter, žanje vihar. Seveda se lahko spet pogovarjamo o tem, kdo je s tem začel, boljše pa ne bo nič, kajti zadeve uhajajo izpod nadzora in na koncu bo bolela glava vse tiste, ki so začeli, in tiste, ki so nadaljevali, in tiste, ki bodo končali.
Zato si želim, da bi se koši vseh teh bradatih stricev, ki bodo te dni začeli pohod po slovenskih domovih, napolnili z resnično lepimi darili, s smehom in z dobrimi željami. Tudi če bodo darila bolj skromna zaradi razmer, v katerih živimo, bi bil paket miru in sožitja najlepše darilo za vse nas. Ampak kaj, ko živimo v Sloveniji.
Jakob
