V Sloveniji je po zadnjih podatkih okrog 130 tisoč brezposelnih. Če temu dodamo še vse tiste, ki ne delajo in prav tako nimajo prave zaposlitve. statistika jih namreč ne uvršča med uradno brezposelne, potem lahko mirno rečemo, da je trenutno brez neke prave perspektive kar okrog 150 tisoč ljudi. Si predstavljate to armado brezvoljnih, obupanih, razočaranih obrazov, ki nemo sprašuje, kdaj bo bolje. Nismo vsi enaki in niso vsi tako nedolžni. Verjamem, da je med armado brezposelnih kar nekaj tistih, ki “ne bodo delali za 500 evrov po osem ur na dan…” ampak vseeno je to številka, ki nas mora skrbeti prav vse.
Ko obhajamo praznik dela in se spominjamo tega vseljudskega praznika ob čevapih, lepinji, kozarcu piva in pihalnem orkestru, bi se morali spraševati, zakaj se nam je to zgodilo. Kje so vsi tisti, ki so to armado brezpravnih in brezposelnih ljudi oropali prihodnosti. Seveda bo kar večina takoj zavpila “tajkuni in njim podobne barabe…”, a vse skupaj najbrž ni tako enostavno. Ti, takoimenovani tajkuni so namreč svoje umazane rabote lahko zganjali samo zato, ker se jih nihče ni resno lotil. In ko tudi danes, 10 let po izumu izraza “slovenski tajkun”, še kar naprej gledamo iste zgodbe, iste krivice, iste delodajalce, ki še naprej odpirajo podjetje na podjetje, vlačijo kredite iz bank in prenakazujejo denar na davčne oaze, se vprašam, kdaj se bo kdo resno lotil te nore slovenske tranzicije in vsem osramočenim delavcem vsaj delno popravil krivico, ki se jim dogaja. Za zdaj se ne zgodi tako rekoč nič ali bolje rečeno zelo malo, mediji še vedno poročamo o tem, da si je nek celjski tajkunček sposodil 9 milijonov evrov in hkrati štiri leta ni plačeval prispevkov svojim zaposlenim. In ko ti zdaj protestirajo pred njegovo gostilno, jim je pred nos poslal varnostnike, sam pa jo je popihal na varno in najbrž čaka, da se prah malo poleže, delavci se bodo “odplaknili” na zavod za zaposlovanje, on pa bo čez pol leta spet paradiral s kakšnim mercedesom naokrog in razlagal, da je v bistvu on žrtev…
Žal vse to postaja del slovenske folklore, del vsakdana, ki ga vse več ljudi apatično prenaša.
In to je tisto, kar najbolj ubija. Apatija, vdanost v usodo, trditev, da se nič ne da spremeniti, razmišljanje, da “so vsi isti”. Vse to vodi v nemoč in omogoča pokvarjenim elitam, da še kar delajo natančno tisto, kar hočejo. Da grejejo svoje položaje, si medsebojno delajo usluge in neusmiljeno uničujejo vse okrog sebe, samo da sebi povečajo vpliv in bogastvo. Slej ko prej se jim bo zalomilo, pa vendar bodo do takrat nagrabili dovolj, da lahko prežiijo sebe in svoje družine za nekaj rodov, medtem ko bo armada sto tisočih brez dela še kar študirala urnike razdeljevalnic socialnih obrokov in odpiralne čase rdečega križa…
V zadnjem času nas vsi svarijo pred politično nestabilnostjo in predčasnimi volitvami. Ste se kdaj vprašali, kdo se tega resnično boji? Državljani, ki gledajo državo, kako drvi v prepad ali tisti, ki jim je s toplih foteljev za to enostavno vseeno?
Jakob
