Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 14.junij 2014
Ste vedeli, da domžalski kickbokserji dosegajo uspehe tudi čez lužo? Da to niso zgolj nedosegljivi cilji, je dokazal Marjan Bolhar, ki se je v začetku tega meseca vrnil iz Ameriškega odprtega prvenstva v kickboksu v Torontu, kjer je v finalu premagal Williama Powella ter tako Sloveniji priboril zmago. A to še zdaleč ni edina stvar, s katero se lahko pohvali.
Že deveto leto je član slovenske reprezentance, kot ambasador športa po Sloveniji razširja športni duh, poleg tega je tudi trener in predsednik v domžalskem klubu borilnih veščin. Ko pa odloži svoje rokavice za kickboks, si nadene svojo gasilsko uniformo – po poklicu je namreč gasilec.
Kaj vam pomeni uspeh na prvenstvu?
Zelo veliko. Ne samo meni, ampak tudi Kickboks zvezi Slovenije. Sem edini Slovenec, ki je zmagal čez lužo. Pravzaprav se sploh še noben slovenski kickbokser ni udeležil tekmovanja čez lužo. Dobil bom tudi šampionski pas. Organizatorji pasov od proizvajalca sicer niso prejeli pravočasno, zato mi ga bodo iz Amerike poslali kar po pošti. Tam sem dobil že plaketo in če bi dobil samo to, bi bil že tega res zelo vesel. Takrat tako ali tako nisem razmišljal o nagradah, s tem se sploh nisem obremenjeval. To mi je res največ pomenilo in pravzaprav še zdaj ne dojamem, kaj se je zgodilo.
Kako to, da ste se odločili, da boste šli na Ameriško odprto prvenstvo v kickboksu v Toronto? So bili kakšni posebni pogoji, kdo se lahko udeleži tega prvenstva?
To prvenstvo je organizirala Svetovna organizacija kickboksa in v bistvu se je lahko prijavil vsak. Kriteriji so bili takšni, da moraš tekmovati po njihovih pravilih. Če nisi vešč njihovih pravil, je problem, ker te lahko hitro diskvalificirajo. Tako, da na prvenstvu ni bilo nikogar, ki ne bi imel za seboj že kakšne mednarodne tekme. Poleg tega sta bila potrebna športno-zdravniški pregled in zavarovanje. To so neke takšne stvari, ki morajo biti urejene. Kljub temu, da se načeloma lahko prijavi vsak, v resnici ne moreš iti kar tako na tekmo.
Če se torej načeloma lahko prijavi vsak, kako to, da ste bili edini Slovenec?
Nastop v Ameriki je bil že nekaj časa moja želja. Ko sem na spletni strani Svetovne kickboks organizacije videl, da organizirajo to prvenstvo, sem se odločil in takoj prijavil. Kontaktiral sem še nekaj reprezentantov in jih vprašal, če bi šli. Sicer so bili zainteresirani, ampak se na koncu niso odločili za to.
Je bilo to prvenstvo vaš cilj, nekaj, kar ste si res dolgo želeli in nato več kot uspešno uresničili, ali je še kaj več, kar si želite doseči v svoji karieri?
Ta zmaga na prvenstvu mi je res veliko pomenila, ampak moj cilj je, da tekmujem še dve leti. Letos bo v Mariboru potekalo evropsko prvenstvo, kjer bi rad postal evropski prvak, naslednje leto pa je v Beogradu še svetovno prvenstvo, na katerem bi tudi rad nastopil. Tako da lahko rečem, da so še izzivi pred mano. Ampak mislim, da je to ameriško prvenstvo pretehtalo vse tekme do sedaj – tudi lansko svetovno prvenstvo v Turčiji, ko sem bil izbran za najboljšega borca med vsemi kategorijami. Si pa seveda kot vsak športnik želim nastopiti tudi na Olimpijskih igrah.
Kaj vas je sicer navdušilo za kickboks?
Najprej sem treniral boks, nato pa so sošolci iz srednje šole začeli hoditi na kickboks, pa so me potegnili s sabo. Kickboks mi je bil všeč, ker se v primerjavi z boksom veliko več dogaja. Več je bilo tudi tekem, mene so namreč ves čas zanimale predvsem tekme. Tako da sem potem počasi začel s kickboksom.
Kakšna je razlika med boksom in kickboksom?
Razlika je, da v kickboksu brcaš še z nogami. Je mešanica boksa, taekwondoja in karateja. Pri boksu pa uporabljaš samo roke. Noge sem imel vedno gibčne in hitre, zato sem bil hitro kar dober v kickboksu.
Koliko treningov imate na dan?
Če želiš vrhunski rezultat, potem moraš trenirati dvakrat na dan. Pred lanskim svetovnim prvenstvom v Turčiji sem imel celo tri treninge dnevno. Za treninge moram biti spočit, kar pa je zelo težko, ker imam običajno praktično cel dan natempiran.
Koliko časa je potrebno trenirati, da pride do kakšnih vidnejših rezultatov, uspehov?
Odvisno od talenta. Ampak danes niso več takšni časi. Včasih je bilo veliko odvisno od talenta, danes pa je treba še ogromno garanja. Samo talent ni dovolj. Eni se hitro vpeljejo v to, sploh če so prej že trenirali kakšne borilne veščine. Če pa pridejo trenirat kickboks iz kakšnega čisto drugega športa, pa traja malce dlje časa, ker potrebujejo znanje tehnike. Da osvojiš pravila, motoriko oziroma tehniko, pa moraš veliko trenirati.
Kaj je torej pomembnejše – talent ali trdo delo?
Trdo delo je definitivno pomembno. Vrhunski šport je odrekanje in ogromno samodiscipline.
Kakšna so osnovna pravila kickboksa?
Osnovno pravilo je, da si športnik in da svojih veščin, ki jih pridobiš na treningu, ne uporabljaš na ulici. No, razen če bi bilo res treba v samoobrambi. Kickboks je v prvi vrsti šport. Borilni šport, ne pretepanje. Poznati je treba sodniška pravila, da si zdrav, trenira pa ga lahko čisto vsak. Važno je, da imaš voljo. Če želiš delati vrhunsko, je potrebnega veliko odrekanja, usklajevanja s službo, šolo, žurov ni. Paziti je potrebno tudi na prehrano, saj smo v kickboksu razvrščeni v kategorije glede na težo. Tehtamo se pred vsako tekmo. Pomembno je tudi, da imaš dobrega trenerja – če nimaš »pametnega« trenerja, te lahko nauči pretepa namesto športa.
Kako pa je s poškodbami?
V vrhunskem športu je kar precej poškodb. Ampak to se da vse sanirati. Največ je poškodb mišic, velikokrat pokajo tudi koščice.
Težko si predstavljam, kako lahko prenašate vse te udarce nasprotnikov. So udarci dejansko tako boleči kot izgledajo, ali ste že tako zelo »utrjeni«, da vas ne boli?
Za to so treningi. Tam daš vse to čez in ko si na tekmi, te enostavno ne boli. Na tekmi si tako skoncentriran na borbo, da sploh ne čutiš udarcev. No, razen če je res kaj hujšega.
Koliko ljudi sestavlja vašo ekipo?
Na tekmo v Toronto sem šel sam. Kickboks zveza Slovenije mi je pomagala pri prijavi in pri tem, da sem lahko nemoteno potoval v Ameriko. Na tekme v sklopu reprezentance gre sicer zraven vedno še selektor reprezentance, predsednik, trenerji itd. Na splošno pa mojo ekipo sestavljajo poleg selektorja Bojana Korošca še trener moje discipline Igor Pacek, fizični trener Matej Cankar, športni psiholog Matej Tušak in ekipa iz Kluba borilnih veščin Domžale.
Ste tudi predsednik domžalskega kluba borilnih veščin. Kakšna prihodnost se piše mladim Domžalčanom v borilnih veščinah?
Imamo zelo dobre športne tekmovalce, starejši kadeti so na primer že prvaki. V klubu imamo štiri reprezentante, tako da imamo pomladek. So zelo zagreti. Sicer je pa v našem klubu tako, da ne gledamo samo na tekme, ampak sodelujemo tudi z drugimi društvi – udeležujemo se čistilnih akcij, pred kratkim smo sodelovali tudi s Plesno šolo Miki, naslednji mesec sodelujemo na Mavričnem dnevu, avgusta bomo na prazniku Krajevne skupnosti Dob pomagali na Golažijadi – kuhali bomo golaž in predstavljali boks in kickboks … praktično vsak mesec imamo kakšno sodelovanje z različnimi društvi. Pomembno nam je, da se ne ukvarjamo samo s tekmovanji. Aja, pa sodelujemo tudi z gasilci.
Kar je najbrž logično, saj ste poklicni gasilec v Centru požarne varnosti v Domžalah. Kako pa usklajujete službo s treningi in tekmami?
V službi mi gredo zelo na roke. Če potrebujem prosto, me sodelavci menjajo. Pozneje jim seveda vračam. Vedno mi priskočijo na pomoč, sem zelo zadovoljen s svojimi sodelavci. Tudi v Torontu sem obiskal tamkajšnje gasilce.
Kdo lahko trenira kickboks?
V našem klubu lahko kickboks trenirajo otroci že od petega leta dalje. Tako da kickboks lahko trenira praktično vsak. V našem klubu imamo sicer največ mladincev, se pravi srednješolcev.
Kako pa je kaj z dekleti in kickboksom?
Ravno punce so najbolj uspešne! Zelo veliko jih je. Imamo tudi par prvakinj – Tejo Mihelčič, Hano Mihelčič, Petro Žejavac.
Kaj lahko kickboks da človeku? Zakaj bi staršem priporočili, naj vpišejo svojega otroka na trening kickboksa?
V našem klubu se ne boš naučil ničesar slabega. Dobiš veliko kondicije, koncentracije, si osveščen in se stalno športno izpopolnjuješ. Nekateri s pomočjo kickboksa celo lažje rešujejo svoje težave. So primeri, da ima otrok v šoli težave in ko začne trenirati kickboks, ima več samozavesti, lažje se spopada s težavami. V temu športu so namreč stalno neki novi izzivi in ko jih uspešno premagaš, pridobiš na samozavesti. Naslednja dobra stvar je, da če resno treniraš, ti ne paše biti stalno doma za računalnikom, ker si preveč utrujen od treninga. Tako da ga priporočam vsem.
Obstaja nekakšen mit, ki borilne veščine povezuje z nasiljem in agresijo. Že ko gledam vas, mi je jasno, da je to najbrž res le en velik mit.
Smo v 21. stoletju, tega ni več. Slovenija je zelo osveščena, kar se tega tiče. V našem klubu je tako ali tako vsak, ki pride, seznanjen z našim kodeksom. S pristopnico se zaveže, da ne bo zlorabljal tega športa. Tisti, ki so malo bolj zagreti in hodijo po tekmovanjih, imajo pa tako ali tako toliko dela s tekmami, da jim niti približno ne pade na pamet, da bi se tepli kje zunaj. Naš klub obstaja že deset let in nikoli nismo imeli nobenih težav s tem.
Imate pred tekmo mogoče kakšen poseben ritual? Kaj se vam takrat plete po glavi?
Predvsem razmišljam samo pozitivno. To je osnovno. Nisem agresiven športni tekmovalec, vedno delam po točkah, zato razmišljam o tehniki. Pomembno je tudi, da popolnoma zaupam svoji ekipi. Pozitivno razmišljanje mi vedno prinese uspeh. O nasprotniku nikoli ne razmišljam negativno in predvsem nikogar ne podcenjujem. Vsi se trudijo po svojih najboljših močeh in vsaka ekipa si želi zmage. Zelo pomembna pa je seveda tud koncentracija.
Kaj vam bo poleg zmage najbolj ostalo v spominu iz prvenstva v Torontu?
Definitivno njihova pozitivnost in spoštovanje po tem, ko dosežeš dober rezultat. Pred tem so zelo previdni. Te lepo sprejmejo, ampak ne bodo se ti ravno klanjali. Ko se enkrat dokažeš, pa ne moreš verjeti, kakšnega pozitivnega vzdušja si deležen. Vsi se rokujejo s tabo in so prijazni. Sploh če gladko premagaš Američana, kot sem ga jaz. O njih lahko rečem same najboljše stvari. Znajo ceniti uspehe.
Bolj kot pri nas?
Ne, tudi v Sloveniji znajo zelo ceniti uspehe. Res se moram vsem zahvaliti za podporo – prijateljem, Občini Domžale za spodbude … Praktično iz vseh strani prihajajo čestitke, skoraj kamorkoli stopim. Ravno sem bil pri frizerju, pa je bila tam cela stvar zaradi tega. Imam same pozitivne izkušnje. Gremo dalje.
Lara Srša
