Kolumna: Kako meriti kulturo?

2256
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 8.februar 2015

Vedno radi slišimo, kako lepa je naša Slovenija in da je največji potencial v nas, ljudeh. Ko to govorijo politiki, se lepo sliši, ko pa to udejanjajo birokrati, je pa precej čudno. Posebej značilno postane takrat, ko je treba razdelili denar; tedaj nobena merila niso dovolj natančna, nobena tehtnica dovolj točna in najdejo še morje stvari, ki jih je treba precizno upoštevati.

Zanimivo stanje se pojavi, ko je treba dodeliti denar društvom. Pojav društev je v Sloveniji zelo razširjen, očitno se radi družimo, prepevamo, godemo, igramo, pišemo, slikamo, kvačkamo in vezemo in kar je še takega. Vsemu temu pravimo »ljubiteljska kultura« in če je kultura, je treba odriniti kakšen dinar zanjo, a ne? Tu pa je konec heca, saj je treba postaviti merila, koliko komu, kdo »zasluži« več in kdo manj. Pa smo tam, kjer Slovenci zmeraj končamo.
Stvar je videti približno takole:
Društvo mora biti dejavno, tu ni nobenega dvoma. Če je dejavno, potem njegovi člani nastopajo ali razstavljajo, z eno besedo – se predstavijo javnosti, zato so tudi upravičeni do kakšnega evra.
Pomembno je število članov. To vsekakor. Pomembno je število članov iz naše občine! Ampak ….kaj pa, če v naši občini ni veliko zainteresiranih? Morda nimamo dovolj talentov? Recimo, nimamo dovolj tenorjev, pa si privoščimo in ga povabimo iz druge občine? Ej, to pa je problem! Mi v naši občini pa res ne bomo sofinancirali kar tam neke tipe iz sosednjega županstva! To nikakor! To ni pošteno do naših tenorjev. Torej – poštena vaga v nebesa pomaga: samo člani iz naše občine. Pika. Drugi ne štejejo. Lahko jih imate, sofinanciramo pa samo NAŠE.
Ampak, saj je sedež društva v vaši občini, hvalo ali grajo za njihovo delo pokasira tudi občina!
To ni pomembno, merila morajo biti, kako pa naj mi tule za mizo določimo, koliko vam pripada!
Potem naredimo koncert, predstavo, razstavo. Ja, že res, ampak če hočeš dobiti kakšen tolar, je treba birokratom tudi točno napisati, koliko obiskovalcev pričakuješ. Ej, pa ne samo to. Koliko obiskovalcev iz drugih občin pričakuješ oz. še bolj natančno: koliko obiskovalcev iz drugih občin je lani bilo na podobni prireditvi. Ups, tu pa nastane problem. Ali bi moral tisti na vratih ali pri prodaji vstopnic ali pa tisti, ki čuva razstavo, vsakogar povprašati, od kod prihaja? Točno tako. Če hočemo občinske denarce za ljubiteljsko kulturo natančno in pošteno razdeliti, moramo upoštevati sledeče : čim več obiskovalcev mora biti iz naše občine, saj gre za naše prostore, našo zemljo, naša sredstva! Pa ja ne bomo podpirali tiste šalabajzerje iz sosednje občine, ki bi radi svoj tenor razkazovali pri nas ali svoje pesmice rimali v naših prostorih!
A kvaliteta? A dajte no, koga pa to zanima. Saj je ljubiteljsko, a ne? Naj se ljudje družijo in zabavajo, da ne bodo preveč razmišljali o tistem, za kar niso poklicani. Da razmišljamo, smo mi tukaj! Dolžni smo napraviti pošten sistem, v korist naših dragih volivcev in volivk. Saj zato pa imamo občinske meje, a ne?
Dokler bodo kulturo dozirali birokrati po malih žličkah, se bomo tega, kar nas je doslej ohranjalo kot slovenski narod, učili iz rumenega tiska. Žal.
Danica Šraj

Oglasno sporočilo