Ste ga že kdaj srečali, bulija namreč? Vem, da se tem nasilnežem v angleščini lepše pravi, ampak pri nas, v Sloveniji, imamo pač bulije. Takšne trapaste, zadrte in nepotešene tipe, ki bognedaj dobijo oblast- beri šefovski položaj, in potem mislijo, da so sodelavci samo potrošna roba, s katero lahko počnejo, kar hočejo.
Nemalo šefov sem že menjal v življenju in kar nekaj je takih, ki bi jih mirne duše uvrstil med »bulije« in na srečo sem vse skupaj tudi videl v hrbet, ko so odhajali s sklonjeno glavo iz šefovske pisarne. Žal povsod ni tako in veliko je zgodb, ki nimajo srečnega konca. Veliko je ljudi, ki jih takšni buliji izmozgajo, jim uničijo življenja, podrejo sistem samozavesti, uničijo kariero… Se vam zdi preveč?! Mislim, da ni tako, kajti dejansko lahko takšni neuravnovešeni šefi uničujejo življenja. Samo pomislite, da realno v službi preživite več časa kot s svojimi najdražjimi, pogosto s šefom oz. nadrejenim dnevno govorite več kot s svojo ženo, z njim in njegovimi muhami se ukvarjate več kot s svojimi otroki. In če je ta oseba ohola, če vam ves čas kaplja na glavo, kako »ste nesposobni in mora on misliti namesto vas…«, če vas ponižuje pred drugimi sodelavci in če to traja vsak dan, potem morate imeti jeklene živce in blazno samozavest, da dolgoročno zdržite pogled z dvignjeno glavo v podivjane oči pobesnelega šefa. Kajti verjemite mi, nič jih ne razkuri bolj kot miren pogled v njihove zaslepljene oči, medtem ko vas žali, ponižuje in si misli, da je »prvi in edini na svetu«.
Pomembno pa je, da o tem GOVORITE NA GLAS, da ne spustite pogleda in da si v primeru, da je prehudo, poiščete pomoč. Nihče, ampak res nihče, pa če je še tak direktor, nima pravice uničevati osebnosti podrejenih.
Pika. Upam, da bo takšnih vse manj, čeprav kakšnega hudega razloga za optimizem res nimamo.
Jakob
