Spominska slovesnost ob spomeniku NOB na Rudniku

0
2711
Na Rudniku pri Radomljah je dopoldan potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem območju odvijali 6. januarja 1945 in v katerih je življenje zaradi izdaje izgubilo preko 30 borcev NOB. Slovesnost je pripravilo Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, padlim žrtvam pa se je ob prisotnosti praporščakov v imenu Občine Kamnik poklonil slavnostni govornik, podžupan Igor Žavbi skupaj s podžupanjama Občine Domžale mag. Jano Miklavčič in mag. Renato Kosec ter predsednico pokrajinskega sveta Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijo Majhenič in predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevžem Koširjem.

Slavnostni govornik, podžupan Igor Žavbi je v svojem nagovoru poudaril pomen spoštovanja zgodovinskih dejstev in pomen narodnoosvobodilnega boja: »Spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši! Krajevna organizacija Zveze borcev Duplica je v jeseni 1960 postavila spomenik, ob katerem smo se danes zbrali, Občini Kamnik in Domžale pa sta ga leta 2013 obnovili. Posvečen je borcem NOV, ki so med leti 1941 in 1945 darovali svoja življenja. Na njem so zapisana imena 30 bork in borcev, ki so v začetku januarja 1945 izgubili življenje v boju s sovražnikom, v boju, ki je potekal v bližini mesta, kjer smo se danes zbrali. Po novem letu 1945 se je v štirih bunkerjih nekdanje okrožne tiskarne zbralo nekaj več kot 30 okrožnih političnih delavcev. 6. januarja istega leta so v visokem snegu Nemci obkolili bunkerje. Pred nemškimi kroglami je ušlo le nekaj borcev. 13 so jih ujeli in naslednji dan postrelili v Vrhovljah pri Lukovici, ostali so padli med begom ali pa so si sodili z lastnimi kroglami. 30 imen žrtev je zapisanih na tem spomeniku. 30 izdanih. 30 tistih, ki so svoje življenje dali za narodnoosvobodilni boj. 30 tistih, ki niso dočakali, v kar so verjeli – da bo sovražnik premagan, slovenski narod pa svoboden.«

»Sovražnik je bil številčno močnejši, ob strani so mu stali nekateri domačini, ki so vedeli za partizanska skrivališča in jih ni bilo sram izdajati lastne ljudi. A srčnost, ljubezen do domovine in pogum sta zmagala. Marsikatera bitka je bila izgubljena, boj je bil dobljen. Številni nemški napadi in »hajke« niso premagale bork in borcev, ki so se borili za svobodo naroda. Po hudi zimi so prišli toplejši dnevi in skupaj s pomladjo je začelo dišati po svobodi. Po napornih 4 letih je bil sovražnik v mesecu maju leta 1945 premagan. Partizanke in partizani pa so, pod simbolom rdeče zvezde, ponosno in z dvignjeno glavo vkorakali v osvobojena mesta. Slovenski narod se je moral za svojo svobodo boriti še enkrat. Letos bo minilo 25 let od vojne za Slovenijo. Vojne za samostojno in neodvisno državo. Konec junija 1991 so Slovenijo napadli vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Mnogi od njih so bili zavedeni, med njimi je bilo celo nekaj fantov izpod slovenskih planin, ki so skozi tankovske line spoznali domača polja, preko katerih so se skrivaj vrnili domov. Agresor je prišel nad slovenski narod s prav takšno zvezdo, kakršno so na svojih kapah nosile partizanke in partizani. Znameniti stavek, iz romana Mali princ, pravi: »Bistvo je očem skrito. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.« Kdor gleda s srcem, lahko vidi, da partizanska zvezda in zvezda, ki je bila na tankih JLA, razen zunanje podobe, nimata nič skupnega.«

»Pa smo po 25-ih letih resnično svobodni in neodvisni? Kakšno grožnjo nam lahko predstavljajo številni migranti, ki v želji po boljšem jutri, prečkajo našo državo? Ali moramo zaradi njih resnično postavljati bodečo žico ob naših mejah? Kaj pomeni stavka policije za varnost naših državljank in državljanov? Ali obstaja minister, ki ni vpleten v nobeno afero? Ali se na vodilnih položajih sploh še najde kdo, ki ni izkoristil možnosti in se neopravičeno okoristil? Ali je primerno, da se predsednik republike udeleži predstave, v kateri se bo brilo norce na njegov račun? Ali je prav, da humanitarne organizacije vsako leto zberejo na tone hranein jo razdelijo najranljivejšim članom naše skupnosti, ki z dneva v dan razmišljajo o golem preživetju? Ali je prav, da imamo v Sloveniji preko 4.000 brezdomcev? Ali je po 25 letihnaša ljuba Slovenija odrasla, je v puberteti, ali pabo enostavno morala začeti znova? Takšna in podobna vprašanja se mi porajajo, ko razmišljam o svoji domovini. O naši domovini. Priznam, velikokrat si nanje ne znam odgovoriti. Najbolj pa mi je hudo, da je v Sloveniji še vedno veliko ljudi, ki jih ta vprašanja sploh ne zanimajo ali pa za spremembo niso pripravljeni narediti ničesar. Premnogo, mnogo premnogo je takšnih, ki iz toplega naslanjača čakajo, kdaj bo bolje. Odveč jim je celo očistiti pločnik pred lastno hišo in z jamranjem krivdo valijo na delavce komunalnih služb. Pa je res za vse kriv nekdo drug? Vprašajmo se, kaj lahko storimo sami!« 

»Pred dvema tednoma smo praznovali državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Dan, ko so se Slovenke in Slovenci odločili za samostojno državo. Spominjali smo se dneva, ko je bila Slovenija enotna. Ta enotnost danes žal razpada. Razpada, ker se nekateri še vedno prepirajo, kdo je bil večji zmagovalec v drugi svetovni vojni. Zmagovalec je lahko le en in tega se ne da spremeniti. Zdi se, da nas resnično poenotijo le še uspehi naših športnic in športnikov. A tudi tu, tisti, ki se že 25 let prepirajo, kdo ima več zaslug za osamosvojitev Slovenije, ne morejo iz svoje kože in v svoje komentarje vedno znova in znova vpletajo lastne zamere in politiko. Spoštovane in spoštovani, čas je, da gremo naprej! Na nas vseh je, da se nehamo trkati po prsih in si pripenjati zaslug naših prednic ter prednikov. Spoštujmo zgodovino. Spoštujmo NOB. Spoštujmo žrtve narodnoosvobodilnega boja, da se grozote iz preteklosti ne bi ponovile. Zgodovine ne smemo spreminjati – prihodnost pa je na nas!« 

V kulturnem programu so zapeli člani Moškega pevskega zbora DKD Solidarnost pod vodstvom Uroša Gorenca, s pesmijo in recitacijo so program obogatili učenci Osnovne šole Marije Vere pod mentorstvom Alenke Markus in Maje Drolec, posebno noto pa so dodali člani častne enote Območnega združenja slovenskih častnikov Domžale pod poveljstvom stotnika Habjana in Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav. Vezna beseda je pripadala Barbari Božič, za topli napitek je poskrbela Krajevna skupnost Volčji Potok.

Vir: Občina Kamnik

Oglasno sporočilo