Rad delim misli z vami in morda me kdo zaradi tega celo prebere, danes pa si najprej preberite sestavek neznanega avtorja, ki sem ga našel na spletu. Ko boste prebrali, vam avtor ne bo tako neznan…
Obstaja država v Evropi pod Alpami, ki meji na Balkan in je omejena sama s seboj. Tam živijo najlepše ženske, vendar nataliteta upada. Tam nezaposleni največ delajo. Tam živijo ljudje na najbolj plodni zemlji, ki pa je neobdelana, ker se obdelovanje plodne zemlje kmetom ne izplača. Tam večinoma prazni vlaki še vedno vozijo najpočasneje v Evropi, brez upoštevanja voznega reda, po avtocestah pa se vozijo noro hitro – s plačevanjem cestnine, ki je med najdražjimi v Evropi. V tej državi vsi igrajo košarko, smučarji pa dosegajo svetovne športne dosežke. Rekreacija jim je prioriteta, delo pa rekreacija. Vsi hitijo v službo, a vsi zamujajo. Osemurni delavnik traja deset ali več ur. In nihče se ne upira fevdalnemu izkoriščanju. Zdravstvo je tam brezplačno, zdravljenje pa morajo vsi plačevati. Tam so svobodni novinarji, ki svobodno pišejo in poročajo po ukazih svojih šefov, katerim objave narekujejo skorumpirani politiki in zakulisni veljaki, odvisno od njihovih potreb. Tam je svetovna kriza dobila državljanstvo. Tam so javna naročila skrivnost, državne skrivnosti pa javne. Tam še niso znani končni zmagovalci 2. svetovne vojne. Tam pišejo zgodovino nepismeni, najbogatejši so pa tisti, ki nikoli niso delali. Tam je Slovenija.
Ja, takole je napisal brezimni pisec, ki mu s tem dajem poklon. Naj ima ime ali pa dva milijona imen, popolnoma vseeno je. Napisal je tisto, kar nam vsake toliko obleži na duši, ko se sprašujemo, kako in zakaj sploh naprej. Zakaj enostavno ne odnehati, morda celo oditi, se predati in pustiti vse skupaj svojo pot. Ampak ne, mi enostavno grizemo, mi se potimo, bentimo in kljub vsem tegobam vsake toliko, z dvignjeno glavo in ponosom v srcu, pogledamo vihrajočo slovensko zastavo, pa naj bo to na kakšni vaški veselici ali ko nas navduši kateri od naših skakalnih orlov. In takrat bi morali zbrati še moč, da se upremo korupciji, nepoštenosti in pokvarjenosti, ki je vse naokoli nas. Takrat bi morali iti protestno parkirat v prazno mestno garažo ali bi morali na novem vhodu, ki so ga pozidali občinski veljaki, postaviti gugalnico in se zibati toliko časa, dokler ne odidejo.
Vem, ne bo se zgodilo, a vam vseeno želim še kakšen veličasten trenutek, ko boste ponosni, da ste doma.
Ljubav, peace, bok (ljubezen, mir in adijo).
Jakob
