Stanje našega zdravstva je kritično. Tega smo se seveda že zdavnaj naposlušali, pa vendar smo se počasi že kar navadili teh katastrofičnih scenarijev. Zato nam gre takšno dramatiziranje skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Vsak se je že kdaj znašel v krempljih našega zdravstva in le redki so takšni, ki imajo o tem sistemu kaj lepega za povedati. Vsakdo ima ali pa pozna koga, ki je obležal na kakšni pozabljeni postelji na bolniškem hodniku, nekomu so zašuštrali operacijo, ali pa celo povzročili neznosne in predvsem nepotrebne bolečine. In to naše brezplačno zdravstvo mi seveda na debelo plačujemo. Ne le neverjetne zgodbe, ki se razkrivajo, še bolj neverjetno je, kako je ta sistem skorumpiran, drag in gnil sam v sebi. Dobre tri milijarde na leto se obrnejo v tem sistemu, ki naj bi skrbel za naše dobro počutje. Ja, to je velik denar in že desetletja so na ta denar prisesani raznorazni dobavitelji, takšni in drugačni ponudniki blaga in storitev, ter ljudje, ki naše zdravstvo vidijo le kot eno veliko molzno kravo. Seveda je najlažje zapravljati naš denar, denar davkoplačevalcev, to pač ne boli. Vsak mesec plačujemo ta požrešni sistem in potem sploh nimamo več občutka, kako hudičevo drago je to naše zdravstvo. Seveda pa tudi vsak nadstandard mi, naivni bolniki, dodatno plačujemo. Plačati moramo za zobe in lepši nasmeh, plačati moramo za očala, plačati moramo za takšno in drugačno posebno operacijo. In dragi moji, dokler ne bo nekdo resno udaril po mizi, zaprl kakšnega trgovca, ki nesramno služi na naš račun, dokler ne bo kak zdravnik izgubil službe in nesposobni minister svojega stolčka, toliko časa imamo vso pravico, da to zahtevamo. Mi smo tisti, ki plačujemo in tako bi se morali začeti tudi obnašati, ne pa da smo veseli, če malo hitreje pridemo na vrsto…
Jakob
