Slovenija je idilična deželica na sončni strani Alp. To vemo vsi. Slovenija je edina država na svetu, ki ima v svojem imenu zapisano tudi ljubezen (love). Tudi to vemo vsi. Slovenija je država gostoljubnih in prijaznih ljudi. No, tu pa se malce zalomi… To, sicer veselo in glasno razlagamo vsakemu, ki nas sprašuje po karakteristikah naše dežele, ko potujemo naokrog po širnem svetu, vendar pa se zadeva obrne, ko ta širni svet pride k nam. Še posebej pa se zalomi, če ta širni svet pride k nam živet in ne samo na kratek obisk. Tako nas je ob pamet spravila begunska kriza, zdaj pa majhne kraje še bolj ob pamet spravljajo razni nastanitveni centri, ki jih država postavlja širom po državi, da bi vanje namestila tistih nekaj nesrečnikov, ki so za azil zaprosili v naši državi in so tu celo pripravljeni zaživeti na novo. Roko na srce, večina tistih, ki (pri)beži k nam, nima nobenega resnega namena, da bi tu ostala, ampak čez noč izgine višje proti severu v obljubljeni evropski raj. Ampak pustimo tiste, razmislimo o sebi in o tistih, ki imajo polna usta dobrodošlice, ko pa novi »sosedi« pridejo na njihovo dvorišče, pa se zaženejo vik in krik, prižgejo se traktorji, razrahljajo se pasje verige in glas ulice nasprotuje vsakršni naselitvi azilantov v njihov mali kraj.
Strinjam se, da je odnos države butalski, saj na tiho postavlja te azilne centre v kraje, za katere bi moral vsak vedeti, da ne bo šlo tako enostavno. Ampak, kako to razložiti peščici tistih nesrečnikov, ki so za sabo zapustili razdejane domove in ubežali pred vojno morijo. NE MARAMO VAS, je edino sporočilo, ki ga dobijo od gostoljubnih Slovencev. In tu se samo še enkrat pokaže ta drugi obraz nasmejanega Janeza. Ta ni tako vesel in ni tako strpen, ta obraz kaže strah pred vsem, kar ne sodi na njegovo dvorišče in ograje okrog naših dvorišč so iz dneva v dan višje.
In nič me ne bi čudilo, če bi Domžalčani, ki danes očitajoče gledajo ogorčene prebivalce Škofij, ob novici, da bodo naselili večjo skupino azilantov v SPB, začeli prižigati traktorje…
Saj veste, kako to gre, vsi smo za, dokler ni to na mojem dvorišču.
Jakob