Dobro četrtino stoletja je že stara naša država in prav toliko časa že poslušam govoričenje o vele projektu, imenovanem DRUGI TIR. Takrat, ko mi zadeve še niso bile dobro predstavljive, se mi je zdelo, da ob predavanju govorcev o drugem tiru, poslušam najmanj načrt o ustanovitvi vesoljskega centra ali gradnji Rokavskega preliva. Ampak ne, dragi moji, že štiri ali pet generacij različnih vlad razpravlja o teh, borih, 27 kilometrih proge. Poskušajmo zadeve malce poenostavljati. 27 kilometrov je razdalja od Domžal do drugega konca Ljubljane. Še do Vrhnike ne pridemo s tolikimi kilometri. In mi še kar ne vemo, ali bi zgradili teh 27 kilometrov ali bi bilo bolje, da se železnica vleče tam gori po nekih hribih in vsake toliko povzroči hude gozdne požare. Da o izgubi časa in potrati živcev potnikov niti ne govorim. Ampak ne, mi smo se oprijeli teh 27 kilometrov proge in te debate ne spustimo iz rok. Debatirajo tisti, ki pravijo, da tega tira sploh ne potrebujemo, debatirajo tisti, ki razlagajo, da bomo brez tega tira ostali brez luke in brez pametne prometne perspektive za naslednja desetletja, razglabljajo tisti, ki pravijo, da je vse skupaj predrago, in pametujejo oni, ki trdijo, da se vse skupaj lahko zgradi za pol manj denarja. Ampak, ljudje božji, vsi, ki to poslušamo že dvajset in več let, vam s kmečko pametjo povemo, da bi v tem času teh 27 kilometrov zgradili z golimi rokami, pa če bi tudi tunele kopali udarniško.
Ne, ne, dragi moji, pri takšnih projektih nikoli ni vprašanje, kaj in koliko res potrebujemo, pri tako velikih projektih je vedno vprašanje, kdo in koliko bo pri tem zaslužil. Služili so tajkuni z avtocestami, omastili so se lobiji z razvpito gradnjo termoelektrarne, in ni vrag, da se ne bi dalo zaslužiti tudi na teh 27 kilometrih proge. Mi, davkoplačevalci, bomo vse skupaj seveda pridno plačali, tako kot vedno doslej. Ustanovila se bo kakšna komisija, ki bo na koncu modro ugotovila, da je bilo vse skupaj res narobe, ampak kaj, ko ne morejo ničesar več narediti. Morda bo padla kakšna ovadba, ki jo bo nek tajkunček odležal na vikend zaporu in morda bo kdo napisal še kakšno knjigo. Mi pa se bomo čez 10 let spraševali, kako je mogoče, da smo porabili četrt stoletja za nekaj, kar v normalnih državah zgradijo v letu ali dveh.
Jakob
