Bije se bitka za Rogoško gmajno. Le vkup, le vkup, si mislim, ko gledam te debate okrog vsemogočne Magne, ki se je odločila, da bo z blagoslovom države pozidala in nepovratno uničila kar nekaj, nam drage, slovenske grude.
Da se razumemo, nič nimam proti tujim vlagateljem, še manj proti tistim, ki v našo deželo prinašajo nova delovna mesta, a ne razumem tega, da moramo prav vsakemu uresničiti vsako željo in namero. Magna si želi lakirnico in bližino avtoceste in naša oblast jim s posebnim zakonom omogoči pozidavo najboljših kmetijskih zemljišč in ob tem obljubi še podrtje oziroma posek celotnega gozda. In to zato, da bodo “popravili” krivico kmetom, ki so izgubili zemljo. Kakšna norost! No, ko se je dvignilo tamkajšnje ljudstvo in oblast povprašalo po zdravi pameti, se je le nekaj premaknilo. Ampak, zakaj se mora vse skupaj sploh začeti? Zato, da bomo dobili nizko kvalificirana delovna mesta, ki ne prinašajo neke hude dodane vrednosti, delovna mesta, ki niso razvojna, še manj pa je razvojna lakirnica avtomobilov sredi polja. Ja, hvala bogu, ljudje le niso tako neumni in so začeli postavljati prava vprašanja. Zakaj bo država, poleg zakonskega žegna, še dodatno, s konkretnimi milijoni financirala avstrijsko podjetje? Zakaj delodajalci, ki prinašajo visoko kakovostna delovna mesta, ne dobivajo takšnih milijonov? Zakaj moramo podreti gozd, da naredimo njive, ki jih prej pozidamo? Zakaj, zakaj, zakaj…?
Vse le zato, da se dobi nekaj političnih točk in se lahko blebeta o novem uspehu oblasti, ki pa ji ni mar za dolgoročni blagor države. In zato, da bodo prijateljske gradbinske firme spet dobro služile. Zato gre, dragi moji.
Še dobro, da se je dvignila gmajna. Do zdaj le Rogoška…
Jakob
Iz tiskane izdaje časopisa NOV!CE 7 2017