Uvodnik 3 2018: Pomagajmo, premalo jih je

862

Vas je strah ali sram, ker imamo premalo vojakov in še ti, ki korakajo pod našo zastavo, so bolj razcapani in bosi, vsaj tako jih ocenjujejo naši zahodni zavezniki. Pa ste vedeli, da imamo na enega vojaka v obrambnem ministrstvu več kot dva uradnika, ki grejeta svoje zadnjice v toplih pisarnah in jih Natovi ocenjevalci nikoli ne pridejo pogledat. No, zdaj, ko to veste, vas najbrž ni več sram, pa tudi strah ne, najbrž postajate bolj jezni, saj je razmerje vojak-uradnik ena proti tri. Torej naj vas nikakor ne čudi, da je poklic vojaka nezanimiv in da zdaj v svoje vrste z relativno dobrimi štipendijami vabijo celo dijake, saj so razmere za normalen razvoj vojaškega stroja res nevzdržne. Potem imamo premalo učiteljic, pa premalo vzgojiteljic, pa premalo zdravnikov, da o bolniških sestrah in negovalkah sploh ne govorim. Ampak glejmo paradoks, vseh je premalo, zaposlenih v javnem sektorju pa je vsako leto več. Ko smo na noge postavljali tole našo državo pred petindvajsetimi leti, jih je bilo tam okoli 100 tisoč, danes pa jih je 170 tisoč. Pa se vam zdi, da ste takrat v bolnišnici ali na upravnem okencu čakali dlje ali je bilo vse skupaj veliko bolj učinkovito. Zase vem, da tako katastrofalnih čakalnih dob takrat ni bilo. Ja, dragi moji, tako je to, ko nas nekdo počasi počasi vleče za nos in kar naenkrat pozabimo, da vse skupaj boli, a se na bolečino v nosu kar počasi navadimo…
Birokratski aparat in uradniški položaji so se namnožili, tisti, ki v javnem sektorju dejansko delajo in povrhu še za slabo plačo, pa upravičeno jadikujejo, da jih je premalo. Država, občine in javna podjetja pa še naprej veselo zapravljajo naš denar za svetovalne pogodbe in zunanje storitve, medtem ko se gnetejo v novih pisarnah. Praktično ga ni zakona, ki bi ga na kakšnem ministrstvu spisali brez zunanjih sodelavcev in res se vprašam, zakaj imajo toliko redno zaposlenih pravnikov. Najbrž zato, da pripravijo ustrezne pogodbe za zunanje sodelavce…
Tako, kot mi še vedno ni jasno, da smo obnovili domžalsko javno stranišče za 35 tisoč evrov. Še vedno sem namreč prepričan, da bi pošten mojster vse skupaj lahko naredil najmanj za pol cene, a takega nihče ni povabil k oddaji ponudbe. Je občina kar sama “povabila” tri ponudnike in glej ga, zlomka, vsi trije so ponudili skoraj enako ceno, za katero bi se lahko dogovorili v sosednjem bifeju. Enkrat dobi posel eden, drugič drugi, vsi pa mastno računajo, ker se tisti, ki nam znižujejo ceno sploh ne povabijo.
Ja, tako to gre, že dve roki sta dovolj, da se umijeta, tretja pa medtem zlahka šteje denar.

Jakob

Oglasno sporočilo