V vseh teh letih, kar 40 so jih našteli, so v Društvu podeželskih žena Lukovica imeli samo dve predsednici Ivanko Smrkolj, ki je bila šef 30 let in Vido Capuder, ki jo čaka še 20 let, da bo ujela Ivanko.
Jubilej so tokrat na praznični dan obeležile v Gradišču Pr’ Matet, a ne le pri njih, tud pri Pri Glas so se ustavile, si ogledale cerkev sv. Marjete in Gradiško jezero ter še naokoli po vasi, ki ima kaj pokazati, naj si bo po urejenosti ali prijaznosti.
Sicer so svoje druženje začele s prihodom v Gradišče k Matet in tu so bile deležne dobrodošlice v obliki dobre domače kapljice, tako za zdravje. Domačim članicam so se pridružile še predstavnice okoliških društev in sicer iz Domžal, Blagovice – Trojan in Tuhinjske doline. Po krajšem spoznavanju, stiskih rok in dobrodošlici so se napotile do bližnje kmetije Pri Glas, kjer jim je gospodar najprej povedal, kako delajo in kaj pridelujejo, a kar se žit tiče, te zmeljejo v domačem mlinu. Z veliko ljubeznijo so mlin obnovili kar sami. Če je mlin dober in moka ta prava, smo se prepričali, ko smo poskusili še odličen domač kruh, ki bi sicer teknil tudi brez dodatkov, a so mu dodali vrednost še z domačo salamo in drugimi domačimi dobrotami. Ker se moka ne uporablja samo za kruh, ampak tudi za sladke dobrote, je tudi te veljalo poskusiti. Po ogledu kmetije so se napotile nazaj k Matet, vmes pa še malce pokramljale s sosedi z obujanjem spominov, kako je bilo nekoč.
Nadaljevanje druženja je bilo razdeljeno na dva dela. Najprej so spoznavale zanimivosti kmetije. Če je kmetija eko, je kmetovanje drugačno kot pri ostalih kmetijah, saj smo izvedeli, da vse temelji na kolobarjenju in na delu, posejanem z deteljo. Sicer svoje izdelke prodajajo na eko tržnicah, da so kar dva dni odsotni od doma. Njihovo delo je že obrodilo sadove, saj imajo že stalne stranke in kar nekaj priznanj za uspešno delo na področju kmetovanja. Kako težko je to delo, so okusile tudi nekatere žene, ki so morale sklepat koso in srp, da je bilo orodje pripravljeno za delo.
Ker je bil praznični dan, ni smela manjkati himna, in to je zapela domača hčerka Manca. S pesmijo se je spomnila tudi žena, bilo jih je res veliko, in jim zapela Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle… Nato smo prisluhnili še recitacijam, poleg starih pesmi smo prisluhnili tudi pesmim iz knjige Toneta Kuntnerja Zamrznjena pomlad, ki je izšla nedavno tega in jo je predstavil tudi pri nas, v Šentvidu. Ob jubileju so ženam, ki so orale ledino in so še vedno aktivne, podelile tudi priznanja in rožice od Tanje, ki je tudi članica društva. Med tem se je na drugi strani pripravilo tudi nekaj za pod zob, saj prazen žakelj ne stoji pokonci in tudi kazalci so kazali na čas kosila. Še pred tem so besede zahvale in čestitke izrekle predstavnice sosednjih društev in povabile žene na njihova srečanja.
Zbrane je pozdravila v svojem imenu in v imenu KGZ Ljubljana Pavla Pirnat, univ. dipl. inž. agr., terenska svetovalka, in jim ob tej priložnosti podala tudi nekaj novosti v zvezi z izobraževanji, ki jih pripravljajo še v tem letu.
Ko se je hrana ravno dobro ulegla, ti jo na dvorišče k Matet prilomastita dva, ne rokovnjača, ampak muzkontarja. Ja, se je bilo treba zavrtet, saj harmonika in klarinet kličeta k plesu. Plesalo je staro in mlado, da se je treslo in je gospodar moral večkrat dvorišče pograbiti kar med plesom. Kar tako vmes so zapele še tisto Kolkor kaplic, tolko let, naj ji da Bog živet, in vse najboljše, saj je predsednica Vida imela rojstni dan. Toliko žena in prijateljic nima vsaka slavljenka ob praznovanju. In še nekaj smo se tokrat lahko prepričali, da ne drži pregovor, da več žensk na kup lahko prinese slabo vreme, saj je prenehalo deževati in se je pokazalo sonce. Mogoče ravno zato, ker jih je »blo tolk skup« in še iz Domžal, Blagovice,Trojan in Tuhinjske doline so prišle.
Vsega lepega je enkrat konec, zakorakale so novim delovnim uspehom nasproti, kako bo, kaj bo prinesel čas, ve le Bog, one vedo le eno, da jih bo metla zagotovo počakala tam, kamor so jo dale, ko so odšle od doma.
DJD
