Kot vsak turistični kraj, ki da kaj na svoje vsebine, so tudi Domžale naročile in odlično plačale promo film, ki naj bi predstavil turističnost občine ali pa vsaj njene znamenitosti in zmogljivosti. Kot turisti v bližnjih in daljnih krajih, smo videli že veliko takih predstavitvenih filmov. Narejeni so na poseben način in trajajo največ 5 minut, usmerjeni pa v predstavitev – vsega, povezanega s turizmom.
In kaj smo dobili ? Nekaj posnetkov z dronom, ker je to fino in moderno (poroki, cerkve, nekaj zračnih vedut…) in lepljenko video zapisov o: prešvicanih silakih v fitnesu, varilcih in pivcih piva, gasilski reševalni akciji (nismo vedeli, da je to turistična zanimivost), prometni nesreči za vajo, lizanju medu, maškaradi, naši čudoviti kovinski razsvetljeni novoletni jelki, in povsod prisotnem matičarju.
Pa se vrnimo na začetek te šlamastike: starejše ženske v oblekah, kakršne so nosile naše prababice in otroci v oblekah iz Vandotovih zgodb, pridejo v strugo Kamniške Bistrice prat cunje na ribežnih. Turistu od koderkoli to pomeni: Domžalci so skupnost, ki živi v 18. stoletju in sredi Evrope še vedno pere na roke v reki. Takoj za tem sledi osladnost z otrokoma, ki v zanosu tečeta skozi žito s sončnicama v rokah. Kot bi gledal Titovo štafeto in pionirčke v estetiki živih jaslic.
Zakaj film ne reklamira turističnih točk občine in dejavnosti, ki jih prodamo turistu? Na primer ogledov sakralnih umetnostno zgodovinskih spomenikov (ki smo jih restavrirali tudi z državnim denarjem), naravnih znamenitosti, ali pa organiziranih kolesarskih tur po vzorno urejeni zeleni osi in drugih kolesarskih cestah, ki jih na žalost nimamo?
So turizem poroke? V Turistično predstavitvenem (?) filmu se par dvakrat poroči, kot v Las Vegasu. Kako pa je v filmu prikazan kulturni turizem, s kulturnimi in umetniškimi prireditvami, ki vabijo k obisku Domžal bližnjo in daljno publiko? Kulturni dom Franca Bernika nastopa samo kot poročna dvorana! Se hecajo? Očitno snemalci še niso videli domžalskega hrama kulture, kot osvetljenega secesijskega palazza, njegove zares široke ponudbe pa sploh ne poznajo!
V poplavi vsega in hkrati ničesar, kar bi bilo turistu po ogledu filma v naših krajih vredno obiskati, malo nastopa tudi Arboretum Volčji potok, ki ga je v naši občini kakšno desetino celote. Lepo, da širokogrudno naredimo reklamo še za naše ljube sosede, ki si takega stroška ne morejo privoščiti, ker veliko stane. Ampak to je hkrati županov promo za naslednje volitve namreč.
Turisti naj se torej pridružijo tabornikom, boksarjem ali pa hokejistom, če se zaradi pogoste megle ne potrudijo na turistični obisk domžalske ambasade v srcu kamniške turistične industrije na Mali planini.
Da o prizoru z nogometne tekme ne govorimo: v tem delu proma so v gro planu prikazani agresivni ljubljanski navijači, domžalski pa so tisti, ki itak ob stadionu stanujejo?
Zakaj nas film vabi na masažo v Hišo na travniku, ki je mimogrede hostel, pa nam tega ne pove? Je ta masaža nekaj posebnega, s srečnim koncem mogoče? Ali pa na pivo Mister in med škrbaste navijaške fante, ki razgrajajo v lokalu? Kaj pomenita mladoletnici turistu, ko skoraj goli nekaj barvata ob bazenu? Oglašujemo alkohol in goloto?
Po serijskem poročanju istega para, film pokaže štiri cerkve in streho Poletnega gledališča v Škocjanu, ki jo pozna ves svet. Sledi kratek in zanič posnet insert zimskih dolgočasnosti, potem pa so na vrsti maškare in za njimi malo pomladi v Češminovem parku, potem pa spet zima, tema in šport.
AMPAK NAJBOLJŠE – VRHUNEC – tega turistično predstavitvenega fima je pa gasilsko – reševalna vaja na eni najgrših stavb v občini Domžale, ki s svojo velikostjo in obliko kazi krajino daleč naokoli. Silos na Viru je resnična turistična znamenitost kot objekt brutalistične arhitekture socialistično zmagovalnega umeščanja grdavžev v prostor, ki jih v Domžalah ne manjka. Sicer je režija pozabila poudariti, da imajo naši gasilci sedaj zadosti dolgo lestev za gašenje visokih stavb (po tragičnem požaru na enem od stolpičev v Domžalah), je pa lepo nakazano, da imamo urgenco….tudi za vse poškodovane turiste seveda.
Spretna je režijska poteza, ki nas iz kadeče stare šklemfe prestavi v dim osmojenega lubja, v na hitro skup zmetanem tabornem ognju (kakršnega se taborniki lahko samo sramujejo) in idile ob njem, še boljše pa se odreže prilika, ko gredo taborniki v podzemlje pogledat, kako od tam zraste zelenjava v Branetovem vzornem in velikem vrtu, ki se potem znajde na tržnici.
Tja spet uleti dvakrat poročeni par, tokrat z otrokoma. Z matičarjem si veselo pomahajo in se slikajo s škrbasto bebasto lutko, kot da imamo v Domžalah pomanjkljivo zobno varstvo….potem pa: požrtija! Oralno fiksirani jedci se mastijo in strašno uživajo v zastonjski pohani pojedini, ker pač snemajo propagandni film.
Da ne omenimo sramote vseh sramot: žena dvakrat poročenega para v PROMO filmu vztrajno nosi poceni kitajski klobuk namesto domžalskega slamnika!
Svetli izjemi te krpanke sta samo prizora iz Slamnikarskega muzeja in reportaža s Slamnikarskega sejma. Pri tem se občina hvali, da je budno nadzirala nastajanje filma, pa ni niti ene osebe tam, ki se na to vsaj malo spozna….V resnici gre za propagandni film za predvolilno kampanjo sedanjega župana, ki v filmu očitno zelo rad nastopa.
ITD…
Promo je dolgovezenje brez zgodbe, občutno predolg (17 minut), brez glave in repa vkup nametan osladen politični marketing matičarja/župana, plačan bo pa iz javnega denarja!
Koliko že plačujemo NUSZ?
Skupina nezadovoljnih ljudi
(Na željo avtorja ime ni objavljeno in ga hranimo v uredništvu)
